Volilna ironija: Jankovića nosi Mesec, o njegovi usodi pa bo odločil Janša

16. 11. 2026, 06:24

7 minut branja
Deli

Za nami so devete lokalne volitve v samostojni Sloveniji, oziroma, volivce v 45 slovenskih občinah, od tega šestih mestnih, čaka še 2. krog izbora župana. Tega ob državni še nimajo tudi deželne prestolnice Maribor, Kranj, Koper, Nova Gorica in najstarejše slovensko mesto Ptuj.

So pa bolj ali manj znani rezultati volitev v občinske ter mestne svete. Kakšna minimalna sprememba je še mogoča, a jasno je, da je edina politična stranka, ki je svoj položaj na lokalni ravni še okrepila, – ugotovili ste – SDS. Od skupno 583 občinskih svetnikov leta 2022 (skupaj po proporcionalnem in večinskem sistemu) jih ima po novem 666. In če je za vraževerne to morebiti nov dokaz o hudičevi naravi Janševe stranke, je za realiste zgolj signal, da se edina uspešno upira epidemiji neodvisnih list in županskih kandidatov, ki v slovenskih občinah razsaja vsaj že 15 let.

Čeprav je vsakršno aktivno politično udejstvovanje za pozdraviti, še posebej ko gre za udejanjanje pasivne volilne pravice – biti voljen, pa je iskanje odvodov političnega delovanja mimo strank, ki je te lokalne volitve dobil še dodaten zagon, vendarle anomalija demokratičnega strankarskega sistema.

Povejmo v številkah: če smo mislili, da je 1.239 izvoljenih svetnikov na “neodvisnih” listah absolutni rekord, je le-teh po včerajšnjem dnevu že 1.330. Prav vse stranke razen SDS-a pa so število svojih izvoljencev v občinske in mestne svete zmanjšale, pri čemer prednjačita SLS, predvsem pa Gibanje Svoboda.

V sinočnjem maratonskem Safariju, ki smo ga končali točno ob polnoči, sem dejal, da so letošnje lokalne volitve začetek konca politične kariere Roberta Goloba. Takšna izjava mi je “ušla” predvsem pod vtisom izjemno zanimivega nastopa gostje Mojce Šetinc Pašek, ki je govorila o bitki za nasledstvo znotraj Gibanja Svoboda – da stranka poka po šivih in je tako rekoč na neizogibni poti razpada.

In rezultati bivši poslanki Golobove stranke pritrjujejo: Svoboda je velika poraženka sinočnjih volitev: iz 415 svetnikov v “zmagovitem” letu 2022 so prišli na zgolj 265, kar je manj kot sta “poželi” tako NSi kot neposredna konkurentka na levem polu, SD. Obenem pa imajo v prvem krogu izvoljenega samo enega župana, res pa da ostajajo v igri še s petimi kandidati v 2. krogu.

Med izvoljenimi župani spet prevladujejo t.i. neodvisni (pogosto pa zgolj tako “prebarvani”) s 120 izvoljenimi v 1. krogu, nato pa sledi SDS z 10 župani in nadaljnjimi 6 železi v ognju 2. kroga. Močna lokalna igralka ostaja SD z 8 izvoljenimi in 6 županskimi kandidati v 2. krogu, dobro pa se drži tudi NSi s 5 izvoljenimi in 7 potencialnimi za končno zmago. Pripomnimo, da se strankarsko zaledje nedvomno pojavlja še pri kakšnih kandidatih “s podporo” ter tudi pri “neodvisnih”.

Desnica mesta prepušča levici

In čeprav so stranke vladne koalicije, nepojenjajoči inflaciji “neodvisnih” list in županskih kandidatov navkljub, z rezultati lahko zadovoljne (Demokrati so denimo dobili enako občinskih svetnikov kot precej starejša Levica in celo svojega župana v Rogaški Slatini), pa jih lahko skrbi, da v mestnih občinah postajajo vse bolj nekonkurenčne, tako ko gre za županske kandidature kot deleže sedežev v mestnih svetih. SDS je sicer število teh glede na volitve 2022 nekoliko povečala – iz 53 na 65, medtem ko sta jih NSi in SLS izgubljali – izjema je Kranj, kjer je skupna lista NSi, SLS in Fokusa dobila 5 mandatov, kar priča, da ima uspešna naveza nacionalnega nivoja potencial tudi lokalno.

In ravno Kranj je edina mestna občina desne sredine, ne s svojim zmagovitim kandidatom, temveč edina, kjer sploh imajo županskega kandidata v 2. krogu – z odličnim rezultatom je kar nekoliko presenetila kandidatka NSi Irena Dolenc, sicer učiteljica ekonomije na srednji šoli. Čeprav je jasno, da so mesta tako v Sloveniji kot v razvitem svetu pretežno levičarska, pa se vendarle poraja občutek, da je desni pol nad mesti obupal in jim ne posveča več svoje energije in pozornosti.

Dolgoročno je to lahko velika napaka, saj je trend priseljevanja v mestna središča znan in, kljub svojim omejitvam, še vedno prisoten tudi v Sloveniji. Predvsem med tujci, oziroma priseljenci, ki se sčasoma integrirajo, oziroma pridobijo državljanstvo in s tem postanejo del volilnega telesa.

Bo Mesec nesel Jankovića, ali bo ta preživel s pomočjo Janše?

Navkljub nekaterim zanimivim še odprtim bitkam – denimo v Mariboru med SD-jevcem Frangežem in radijcem Greinerjem ter Kopru med aktualnim županom Brežanom in sinom nekdanjega župana Popoviča, bodo oči uperjene predvsem v prestolnico, kjer se po dvajsetih letih prvič resno maje vladavina do sedaj nedotakljivega šerifa Zorana Jankovića.

In čeprav je ni zamajal močan kandidat desne sredine (SDS je sicer našla dobrega, a se obnašala, kot da ji zanj ni mar), bi sprememba v Ljubljano prinesla svež veter, dasiravno socialističnega. A na primeru Celja je nekdanji član Levice Matija Kovač dokazal, da v teoriji radikalno leve ideje na izvršilni funkciji praviloma dobijo precej bolj zmerno in širše sprejemljivo praktično izvedbo.  Tako tudi Luka Mesec za Ljubljano nemara ne bi bil popolna katastrofa – vsaj ne v luči nadaljevanja vladavine moralno sprijenega balkanskega mešetarja.

In res, Zoran Janković je po šestih mandatih popolne prevlade in lahkotnih zmag v prvem krogu dobil zgolj slabih 35 odstotkov glasov, kar je 27 odstotnih točk, oziroma dobrih 15 tisoč glasov Ljubljančanov manj kot pred štirimi leti. In ko volivci začutijo veter sprememb, se radi prepustijo njegovemu pišu – takrat v drugem krogu padajo dolgoletni župani, ki so vanj vstopili s precej višjo podporo. Če ponovno spomnimo na Celje izpred štirih let – Bojan Šrot je v prvem krogu pobral 47 % glasov, v drugem pa jih je zmogel le še 42 odstotkov.

Jankovića je zato lahko upravičeno strah, ironično pa je njegova usoda v rokah volivcev desnice, ki so v dobršni meri pod vplivom SDS-a, oziroma Janeza Janše. Če bi ta želel zabiti zadnji žebelj v krsto politika, ki ga je svoj čas, podobno kot Goloba, ustvaril s tem, da ga je spodnesel pri njegovi menedžerski karieri in pozneje plačal z porazom na parlamentarnih volitvah, ga sedaj ima na pladnju. A kaj ko iz največje desne stranke prihajajo signali, da je pajdaški kapitalist Janković sprejemljivejši od v ozadju majn kompromisarskega “demokratičnega socialista” Mesca. Očitno se v politiki tu in tam mora zgoditi kakšna takšna situacija, da se nekoliko razstrejo zakulisna omrežja navzven popolnoma skreganih politikov.

Luka Mesec kot rešitelj ljubljanske čiste pitne vode?

Pa vendar, za konec še ena ironija – največji Meščev zaveznik lahko postane drugi neuspešni desni kandidat Aleš Primc – ta je v predvolilnih soočenjih neprestano ponavljal, da se na teh volitvah odloča usoda Ljubljane in njene pitne vode – za rešitev katere je, tako Primc, potrebno odstaviti Jankovića.

Zdaj ima Primc priložnost, da svojih 9.280 volivcev usmeri k edinemu človeku, ki Jankoviću lahko spodnese prestol – k LGBTQ+ prijaznem socialistu Luki Mescu. Nenazadnje bi pri Primcu in njegovih volivcih lahko štelo tudi dejstvo, da je Mesec “izgubljeni sin” iz katoliške družine. In – bolj za šalo kot zares –  pri izgubljenih sinovih nikoli ne veš, kdaj se spet skesani vrnejo k očetu, nas uči Sveto pismo.

Kakorkoli, igra usode prinaša nekaj globokih premislekov tudi ljubljanskim volivcem desnih nazorov, čeprav na volilnem lističu več ni njim sorodnih kandidatov. A morda tokrat prvič po dolgih desetletjih dejansko imajo možnost, da v Ljubljani o čem resnem tudi odločijo.