Volilna kampanja pred državnozborskimi volitvami 22. marca je v polnem teku in stranke se poslužujejo vseh razpoložljivih propagandnih metod za nagovarjanje različnih skupin prebivalstva. Za dostop do mlajše populacije so postali popularni kratki videi za TikTok in druga vizualna družbena omrežja.
Gre za podajanje poenostavljenih in površinskih sporočil, katerih cilj je, da se uporabniku usedejo v zavest brez preverjanja njihove dejanske resničnosti.
Tipični primer, ki ga analiziramo v tem članku, je kratki video finančnega ministra Klemna Boštjančiča, ki na manipulativen način razlaga, da vam država ne vzame pol plače in da ta denar “ne izgine”. Na kratko ga je na omrežju X že analiziral Matej Rigelnik. Mi razširjamo nekatera njegova izhodišča in dodajamo svoje ugotovitve.
1/6 🧵 Minister za finance Klemen Boštjančič nam v novem TikTok videu razlaga, da nam država “ne vzame” pol plače. 🤡 Ko prvi finančnik v državi začne uporabljati besedo “zastonj”, veš, da je čas za reality check. Razbijmo to vladno propagando. 👇 #Boštjančič #davki #Slovenija… pic.twitter.com/Qgujw7Khh8
— Matej Rigelnik (@Matej_R81) January 15, 2026
“Če mislite, da vam država vzame pol plače, poslušajte tole,” nagovor začenja minister Boštjančič in nadaljuje: “ko dobite plačo in imate občutek, da vam je pol plače izginilo, to ne drži. Poglejmo, kam gre ta denar.”
Prva trditev ministra Boštjančiča: “Recimo za primer, da je vaša plača 2.000 € bruto. V tem primeru dobite neto nakazilo približno 1.300 evrov.”
Naša analiza: Za vtis, da država vendarle ne vzame toliko, minister Boštjančič zamolči, da je strošek delodajalca pri bruto plači delavca 2.000 € še kar nekaj višji. Tako imenovani bruto bruto, ki pomeni celoten strošek delodajalca, znaša 2.342 €. Dejanska davčna obremenitev posameznika (koliko vzame država) pri plači 1.300 € neto, ki jo delavec spravi v žep (brez posebnih dohodninskih olajšav), je v resnici 45 odstotna. Odstotek obremenitve pa še naraste pri višjih plačah. Pri plači 3.000 € bruto je denimo že 47 %, pri višanju plač pa slej kot prej preseže polovico.
Druga trditev ministra Boštjančiča: “kam gre razlika: velik del gre za to, da je v Sloveniji zdravnik zastonj …”
Naša analiza: poglejmo natančneje. Drži ministrova trditev, da gre za zdravstveno varstvo velik del plače. Konkretneje, pri plači 2.000 € bruto, gre za zdravstveno zavarovanje 127 €, delodajalec pa pri bruto/bruto znesku dodatno prispeva še 137 €. Golobova vlada je uvedla še obvezni zdravstveni prispevek (prej prostovoljno dodatno zavarovanje), ki doda še 37 €. Skupaj torej pri 2.000 € bruto plače delavec in delodajalec za zdravstveno varstvo mesečno prispevata 301 € v zdravstveno blagajno, oziroma 3.612 € na letni ravni.
Ampak je za ta denar plačniku, ko zdravnika potrebuje, ta res zastonj? Morda, če ima srečo in takšno vrsto zdravstvene težave, za katero ni (pre)dolgih čakalnih vrst. Po zadnjih podatkih NIJZ-ja je število čakajočih pacientov nad še dopustno čakalno dobo 91.587, v zadnjem mesecu dni pa so čakalne dobe nad dopustnimi poskočile za 27 odstotkov v kategoriji “zelo hitro”, v kategoriji “hitro” za 10 odstotkov, pri “redno” pa za tri odstotke. Čemu, smo na Zanima.me že razložili.
Zdravnik v Sloveniji torej tudi izvorno ni zastonj, saj ga plačamo iz zdravstvenih prispevkov. A to hkrati ne pomeni, da nam je zdravniška oskrba, ko jo potrebujemo, v praksi tudi pravočasno zagotovljena, oziroma zdravnik tudi na voljo. (nadaljevanje v 6. točki).
Tretja trditev ministra Boštjančiča: “…da imamo pokojnine, socialno varnost in po novem tudi dolgotrajno oskrbo.”
Naša analiza: Zaposleni z 2.000 € bruto plače za pokojnine mesečno prispeva 310 €, njegov delodajalec 177 €, skupaj torej 487 € mesečno, oziroma 5.844 € letno. Ob takšni plači bi v 40 letih dela v pokojninsko blagajno prispeval 233.760 €. A takšen prispevek mu ne zagotavlja tudi dostojne pokojnine, saj imamo v Sloveniji sistem medgeneracijske solidarnosti, kjer delovno aktivni dejansko ne varčujejo za lastno pokojnino, temveč jo plačujejo že upokojenim. Ker je zaradi demografskih trendov delovno aktivnih vse manj v razmerju do upokojenih, pa je z vsako pokojninsko reformo pričakovana pokojnina za sedanje delovno aktivne nižja, medtem ko se Golobova vlada, h kateri sodi tudi minister Boštjančič, z demografskim problemom, ki bi to težavo ublažil, sploh ne ukvarja.
Namesto sistema medgeneracijske solidarnosti ali kot njeno dopolnitev imajo razvite države naložbeni pokojninski sistem, v katerem se prispevki nalagajo v pokojninske sklade in vsak zavarovanec varčuje zase na svojem računu.
Pri izplačani plači 2.000 € gre za socialno varnost skupaj kar 841 €, oziroma dobrih 10 tisočakov letno. V primeru izgube zaposlitve delavec res prejme socialno zaščito, a večina delovnih ljudi je v takšnih zneskih nikoli ne koristi. Solidarnostni sistem temelji na podpori brezposelnim in slabše plačanim, ki v skupno dobro prispevajo bistveno manj za enake storitve. Mnogi moč socialne države izkoriščajo za prikaz navidezne brezposelnosti, saj jim kombinacija socialnih transferjev in dela na črno prinaša več denarja od redne zaposlitve.
Za dolgotrajno oskrbo od lanskega julija naprej v Sloveniji namenjamo 2 % od plače. Pri bruto plači 2.000 € to pomeni 40 € pri celotnem bruto/bruto znesku. Do konca leta je vlada na tak način od zaposlenega z našo vzročno plačo pobrala 280 €, brez da bi izvajala veliko večino načrtovanih storitev dolgotrajne oskrbe. Država je tako vnaprej, še preden je zagotovila storitev, od zaposlenih, upokojencev in študentov pobrala slabe četrt milijarde evrov. Kljub temu, da ministra Boštjančič in Maljevac ljudem strošek za dolgotrajno oskrbo zaračunavata že sedem mesecev, velika večina upravičencev po zakonu le-te še niti sedaj ne koristi, saj Centri za socialno delo ne zmorejo obdelati nakopičenih vlog.
Četrta trditev ministra Boštjančiča: “zato je nepošteno trditi, da država kar tako vzame pol plače”
Naš komentar: v tem članku navedeni primeri (ter številni drugi) iz zdravstva, dolgotrajne oskrbe in izkoriščanja sociale pričajo, da česa takšnega trditi ni nepošteno.
Peta trditev ministra Boštjančiča: “Če bi te storitve plačeval vsak zase, bi bilo precej drugače, predvsem pa bistveno dražje.”
Naš komentar: Prvi del ministrovega stavka celo drži. Samoplačniško bi bilo precej drugače – zanesljivo, hitro in kakovostno. Drugi del ne drži. Najdražja storitev za človeka je tista, ki je ni, oziroma je prepozna.
Finalna trditev ministra Boštjančiča: “Tako pa v Sloveniji nihče ni prepuščen sam sebi.”
Naš komentar: Nasprotno. Zaradi storitev, ki jih ni, ali so prepozne, so številni državljani prepuščeni sami sebi. Navajamo zgolj en takšen primer, ki ga na svojem X-u navaja fetalni kardiolog dr. Samo Vesel:
Komentirajo lahko naročniki