Po letih mejnih napetosti med Indijo in Kitajsko se odnosi med državama počasi izboljšujejo, čeprav izzivi in nezaupanje ostajajo. Obisk dveh visokih indijskih uradnikov na Kitajskem prejšnji mesec in srečanja v okviru Šanghajske organizacija za sodelovanje (SCO) junija kažejo na krepitev odnosov. Obisk obrambnega ministra je bil prvi obisk visokega indijskega uradnika na Kitajskem po petih letih.
Osrednji vir napetosti je 3440 km dolga, slabo definirana meja, ki povzroča občasne spopade, kot je bil smrtonosni incident v dolini Galwan leta 2020, kjer je umrlo najmanj 20 indijskih in štirje kitajski vojaki. Lani sta državi dosegli dogovor glede glavnih trenj v regiji, letos pa sta obnovili neposredne lete, olajšali vizumske omejitve in indijskim romarjem omogočili obisk svete gore Kailash v Tibetu.
Kljub temu ostajajo ovire. Kitajska je druga največja trgovinska partnerica Indije z bilateralno trgovino v vrednosti 127 milijard dolarjev, Indija pa je močno odvisna od kitajskih uvozov, zlasti redkih zemeljskih mineralov. Kitajska, ki se osredotoča na Tajvan, želi mir na himalajski meji, a sumi, da zahodne države izkoriščajo Indijo za uravnoteženje njenega vzpona in naraščajočega vpliva. Med nedavnimi napetostmi na meji z največjim tekmecem Pakistanom maja je bil Delhi priča tudi vse večjemu vojaškemu sodelovanju med Pekingom in Islamabadom. Pakistan je v štiridnevnem spopadu uporabil kitajska lovska letala, sisteme zračne obrambe in rakete zrak-zrak.
Geopolitične negotovosti, vključno z nestanovitnostjo ZDA pod predsednikom Trumpom in zbližanjem Rusije s Kitajsko zaradi sankcij, Indijo spodbujajo k zbliževanju s Pekingom. Vendar Kitajska še naprej zaostruje teritorialne zahteve, zlasti nad indijsko zvezno državo Arunachal Pradesh, kar Indija odločno zavrača. Državi se zavedata, da mejni spor ne bo kmalu rešen, a stremita k obojestransko koristnemu odnosu, namesto da bi se zanašali na podporo katerega koli globalnega bloka moči.
Komentirajo lahko naročniki