Slovenski škofje ob Marijinem vnebovzetju: civilizacija ljubezni proti kulturi moči

Ob Velikem šmarnu so slovenski škofje v osrednjih Marijinih svetiščih darovali slovesne svete maše in obnovili izročitev slovenskega naroda Materi Božji. Slovenske škofovska konferenca pravi, da pomeni Marijino vnebovzetje poklon ženi, hkrati pa sporoča, da je Marija kot ena izmed nas ljudi dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidijo v večnosti.

“Duh oblikuje zrelost civilizacije ljubezni”

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v narodnem svetišču na Brezjah dejal, da ni to praznik oddaljene preteklosti ali nedoločljive prihodnosti, temveč praznik našega upanja. “Bistvo današnjega praznika je, da Bog tistega, ki ga ljubi, ne pusti v grobu. Ne prepusti ga smrti in trohnobi, ampak ga vzame k sebi, v življenje, ki presega vsa naša pričakovanja,” je povedal.

Vernike je pozval, naj postanejo “tkalci upanja”, in se zanašajo na Marijin preprosti “da” Bogu. Dotaknil se je tudi bolečih resničnosti sodobnega sveta: otroci umirajo ne le v vojnah, ampak tudi v “sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja”, zavito v besede “moje odločitve”. Smrt, ki jo povzroči “morilec v rokavicah, kot je rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta.

Opozoril je na sodobno obsedenost z nadzorom: pametne ure, štetje korakov, kalorij in utripa, medtem ko se ljubezni, zvestobe in vere ne da izmeriti. “Naj naš čas postane prehod, v katerem Duh oblikuje zrelost civilizacije ljubezni v našem življenju,” je povedal

Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje je na Zaplazu predstavil praznik kot praznik človekove prihodnosti. “Tudi današnji človek hrepeni po prihodnosti, ki prinaša mir in varnost. Veliko vlagamo v razvoj, znanje in napredek, kar je dragoceno. Ob tem pa ostaja najgloblja človekova potreba odprto srce za Boga. Kadar človek svojo prihodnost gradi na veri, se odpirajo tudi novi odnosi, večje zaupanje in iskrena pripravljenost za služenje,” je povedal.

Marija je znamenje, kaj Bog pripravlja vsem, ki mu odprejo srce. Romanje je podoba življenja: nihče ni prišel na svet, da bi ostal na mestu; pot ima smer in cilj. “Današnji praznik nam odpira pogled k nebesom, hkrati pa nas utrjuje za odgovorno življenje na zemlji,” je poudaril.

“Slovenija je dežela bogate krščanske dediščine, številnih romarskih poti in Marijinih svetišč. Hkrati je poklicana, da tudi danes gradi prihodnost na vrednotah, ki človeka povezujejo – na spoštovanju življenja, medsebojnem zaupanju, odgovornosti za skupno dobro, solidarnosti med rodovi in skrbi za družine,” meni.

“Moč ni v nasilju, ampak v zaupanju”

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je na Ptujski Gori odgovarjal na strah, da so molitve, zvestoba in žrtve zaman. A, kot pravi, “Marijino vnebovzetje je Božji odgovor na ta strah. Današnji praznik nam oznanja, da v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni.”

Kultura moči sprašuje: Kdo je močnejši? Kdo bo zmagal? Koga lahko izkoristimo, odrinemo ali odstranimo? Civilizacija ljubezni pa sprašuje drugače: Kdo je najšibkejši? Kdo potrebuje našo bližino? Kako bomo zaščitili njegovo dostojanstvo?

A nam, kot pravi, na drugi strani “Marija kaže, da resnična moč ni v tem, da druge premagamo, ampak da kljub vsemu ostanemo zvesti ljubezni. Njena moč ni v nasilju, ampak v zaupanju; ne v gospodovanju, ampak v služenju; ne v postavljanju sebe v središče, ampak v besedah: »Zgôdi se mi po tvoji besedi.«“

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v Petrovčah izpostavil, da “praznik Marijinega vnebovzetja ni praznik občudovanja Marije kot nedosegljive kraljice, ampak praznik hvaležnosti za Mater in Ženo, ki je bila ena izmed nas.”

O človekovem trpljenju in upanju pove: “Križ v našem življenju je resničen, vendar ni cilj naše poti. Bog nas je ustvaril za življenje. Marija nam v današnjem evangeliju pokaže, kako hoditi proti temu cilju.” Vera torej vodi v služenje, poslanstvo pa se začne v domovih in odnosih.

V pridigi izpostavi resnico današnjega praznika: “Marijino vnebovzetje nam govori, da se človekova pot ne konča pri prošnji, ampak pri zahvali; ne pri grobu, ampak pri Bogu.”

Bog na strani najmanjših in prezrtih

Koprski škof Peter Štumpf pa je na Sveti gori pozval, naj na zgodovino gledamo z nebeške perspektive: “Od tam, kjer je zelo lepo, kjer ni več trpljenja ne smrti.” Vendar opozori na boj med dobrim in zlom, med “nosečo ženo z dvanajstimi zvezdami okoli glave” in zmajem. 

“Zmaj ali satan vse stavi na kulturo moči. Z močjo se je spravil na nosečo ženo z dvanajstimi zvezdami okoli glave. Z nasiljem jo je hotel uničiti. Vendar ni zmogel, ker jo je Bog zavaroval in ji pripravil varen prostor,” pove in nadaljuje: “Bog se postavi na stran najmanjših in prezrtih. Njegov načrt je pogosto skrit pod neprosojno površino človeških dogodkov, v katerih zmagujejo ponosni, mogočni in bogati. Toda njegova skrivna moč se bo na koncu razodela,” meni.

O vprašanju zaupanja

Murskosoboški škof Janez Kozinc pa je v Turnišču blagroval vero, ki zaupa, tudi ko ne razume vsega. “Verovati ne pomeni popolnoma razumeti; naš razum ima omejitve,” meni. Vera torej ne zahteva popolnega razumevanja, ampak zaupanje v Boga, ki svojo obljubo izpolni.

Vendar takšna vera ni naivna. Marija je imela svobodo, da bi Bogu odgovorila drugače, a se je odločila za “zgôdi se.” Zaupanje pa po besedah škofa Kozinca ni samoumevno; ko sodobni človek nima vsega pod nadzorom, je postavljen pred vprašanja zaupanja. Marijino vnebovzetje pa po njegovo kaže, da bo Bog svojo obljubo pripeljal do cilja tudi takrat, ko se človeku zdi nemogoča.

Zato je zbrane pozval k veri in prepoznavanju izpolnitve Božjih obljub: “Naj naše življenje po Marijinem zgledu postane blagrovano, da bo svet ob nas postajal to, kar je Bog nekoč sanjal, da bo.”