Osnutek programsko-produkcijskega načrta RTV Slovenija za leto 2026 je sprožil odprt konflikt med vodstvom zavoda in ustvarjalci oddaje Tarča. A že bežen pogled pokaže, da spor ni omejen na eno oddajo ali en uredniški poseg. V resnici razgalja precej globljo krizo javnega servisa – krizo identitete, financiranja in razumevanja lastne vloge v družbi, piše Nedeljski Dnevnik.
Ekipa Tarče v predlaganih spremembah vidi poskus tihe cenzure in političnega umirjanja vsebin, še posebej v občutljivem supervolilnem letu 2026. Strah, da bi se preiskovalno novinarstvo zmehčalo ali postalo bolj “varno”, ni zanemarljiv, saj se finančno obubožani dinozaver, ki ima težave pri racionalizaciji neučinkovitih kadrov sooča s tveganjem, da z vsako oddajo, ki razjezi vladajoče, izgubi dodaten del finančne pogače. Vodstvo RTV po drugi strani trdi, da ne gre za cenzuro, temveč za dvig strokovnosti, umiritev tona in prilagajanje realnim političnim ter finančnim okoliščinam. V tem trku se jasno kaže temeljna napetost: ali naj bo javni servis predvsem oster korektiv oblasti ali pa institucija, ki v imenu stabilnosti išče ravnotežje in dolgoročno preživetje.
Razprava odpira še eno neprijetno vprašanje – vprašanje »zvezdniškega« novinarstva. V zadnjih letih so posamezni obrazi in oddaje postali močnejši od same institucije. Ko novinar ali oddaja preraste zavod, vsaka uredniška sprememba avtomatično dobi pomen napada na neodvisnost, četudi gre v resnici za organizacijsko ali programsko odločitev. To močno otežuje upravljanje javnega medija in racionalno razpravo o reformah.
V ozadju vsega ostaja ključni problem: denar. RTV Slovenija je finančno na robu. Načrt za leto 2026 kaže skoraj popolno izenačenost prihodkov in odhodkov, RTV-prispevek pa se že več kot desetletje ne usklajuje z inflacijo. V realnih številkah to pomeni izpad več deset milijonov evrov. Posledica je večja odvisnost od državnega proračuna in s tem večja politična ranljivost. Stroški dela predstavljajo daleč največji del izdatkov, predvideno zmanjševanje števila zaposlenih pa je, vsaj po mnenju kritikov, prepočasno in premalo ambiciozno.
Vodstvo kot odgovor ponuja strategijo »digital first«, večjo integracijo uredništev in poskus nagovarjanja mlajših občinstev z novimi formati. A tveganje je očitno: javni servis lahko pri tem izgubi del svoje teže in avtoritete, ne da bi v resnici pridobil novo, zvesto občinstvo. Digitalna prisotnost sama po sebi še ne pomeni javne vrednosti. Ko se javni servis trudi biti »kul« in »mladostniški«, pogosto deluje kot starš, ki na zabavi najstnikov poskuša uporabljati sleng.
Jedro problema je zato precej širše od Tarče. Kriza RTV Slovenija ni zgolj programska ali kadrovska, temveč sistemska. Gre za nevarno kombinacijo političnih pritiskov, dolgotrajnega finančnega izčrpavanja, notranjih egov in nejasne vizije prihodnosti. Dokler se ta vprašanja ne odprejo iskreno in celovito, bo javni servis ostajal ujet v spore o posameznih oddajah – medtem ko se v ozadju bije precej bolj temeljni boj: boj za golo preživetje.
Komentirajo lahko naročniki