Srbska policija se je v soboto zvečer spopadla s protivladnimi protestniki, ki so zahtevali predčasne volitve in konec 12-letne vladavine predsednika Aleksandra Vučića. Vučić je danes nagovoril javnost in ob tem dejal, da je “Srbija zmagala”.
Kaj so protesti do sedaj dosegli, in kako bi se lahko končali?
In Serbia 🇷🇸, tens of thousands of students & anti-corruption protesters take to the streets of Belgrade, demanding snap elections & an end to the 13-year rule of President Aleksandar Vucic.pic.twitter.com/nkjIqxZO4w
— Jakub Bielamowicz (@KubaBielamowicz) June 28, 2025
Pisana koalicija
Prvega novembra lani se je zrušila nadstrešnica glavne železniške postaje v Novem Sadu, drugem največjem srbskem mestu, pri čemer je umrlo 16 ljudi, več pa jih je bilo ranjenih. Tragični incident je sprožil proteste po vsej državi, ki jih vodijo predvsem študentske skupine, ki zahtevajo transparentnost in odgovornost.
Protestno gibanje je študente združilo z vsemi družbenimi sloji. Doseganje te solidarnosti ni bil majhen podvig – študentske skupine so peš ali s kolesi potovale v oddaljene vasi in se upirale narativom provladnih medijev, ki so jih označevali za »tuje agente«. Njihov trud se je obrestoval. Kmetje, nekoč zvesti Vučićevemu režimu, so s traktorji blokirali ceste. Kot so dejali, so bili prisotni, da zagotovijo varnost študentov in postavijo svoje zahteve: vlada ni izpolnila obljubljenih subvencij in povračil za kmetijstvo, kar dejansko ogroža njihovo preživetje. Pridružil se je tudi delavski razred. 1. maja – praznik dela – se je vseh pet glavnih sindikatov prvič združilo, da bi skupaj s študenti protestirali pred vladno stavbo.
Zahodni mediji srbske proteste pogosto prikazujejo kot gibanje za demokracijo, ki ga vodijo mladi, vendar pa je resničnost bolj zapletena. Medtem ko mnogi zahtevajo reforme, so se jim pridružile tudi skrajno desničarske in nacionalistične frakcije. Opazovalci – zlasti iz Bosne, države, ki je med jugoslovanskimi vojnami doživela hude grozodejstva – so izrazili zaskrbljenost, da se ti elementi ne borijo za demokratično Srbijo, temveč za avtoritarno in etnično nabito vizijo nacionalne moči.
🎥 : Veterans of the heroic battle of Košare 🇷🇸 stand alongside the Serbian people during the protests on Slavija Square in Belgrade.
“LONG LIVE SERBIA”
“KOSOVO IS THE HEART OF SERBIA”pic.twitter.com/LK0uUqjmyL
— Serbian Spirit ꒌ (@SerbianSpirit_) June 28, 2025
Gibanje je vidno zaznamovano z nacionalistično retoriko. Kljub deklaraciji o neodvisnosti Kosova iz leta 2008, ki jo priznava več kot 100 držav, je študentsko gibanje »Studenti u blocadi« za plakate z napisom »Kosovo je Srbija« uporabilo zemljevide, ki Kosovo vključujejo kot del Srbije. Čeprav proteste spodbujajo zahteve po pravičnosti in preglednosti, podton nacionalizma hkrati razkriva kompleksnost in protislovja v srbskih nemirih.
Posebnost protestov je tudi odsotnost prepoznavnih voditeljev. To je sprožilo javno radovednost o tem, kdo v resnici stoji za protesti, nekateri so celo izrazili dvom o pravih silah, ki spodbujajo proteste.
Nezaupanje do politike
Vendar pa upor proti Vučićevi Srbski napredni stranki (SNS) in zahteva po spremembah nista privedla do bistvenega povečanja podpore nobeni opozicijski stranki. To naj bi bila posledica razširjenega in globoko zakoreninjenega prepričanja, da je strankarska politika “umazano” početje in da “čisti” študenti in ljudje tvegajo, da jih bodo “korumpirani” opozicijski politiki izkoristili. Mnogi vidijo opozicijske stranke kot del problema, ne kot rešitev, trdijo pri Nemškem Marshallovem skladu (GMF).
Pojavile so se nekatere kreativne rešitve, ki poskušajo izkoristiti odpor ljudi do strankarske politike in izjemno visoko motivacijo za boj za politične spremembe. Na predlog študentov so državljani začeli organizirati neformalne lokalne zbore, ki nimajo nobene povezave s strankami. Ti so doslej služili predvsem kot platforme za izmenjavo mnenj, oblikovanje zahtev občinskim organom in organizacijo nekaterih lokalnih dejavnosti. Kakšen bi lahko bil njihov dolgoročni vpliv, je v tem trenutku nemogoče ugotoviti.
Odločenost mnogih protestnikov, da “navadne” politike držijo na distanci, bo verjetno omilila politični vpliv protestov. Kljub temu ima Srbija zgodovino nihanj v strankarskem sistemu z nenadnim pojavom organizacij in osebnosti, ki hitro pridobijo znatno podporo – in jo nato izgubijo. Težko si je predstavljati, da nihče ne bo mogel politično artikulirati današnje močne želje po spremembah, zlasti ko se bodo bližale naslednje volitve. Najbolj uspešni pri tem bodo verjetno akterji s populističnim in proti-establišment pridihom.
Vučić zdaj vso svojo pozornost usmerja v utrjevanje baze in ohranjanje čim večjega števila volivcev. Po drugi strani pa odpor proti njegovi vladavini narašča in se krepi. Trenutni protesti se sicer lahko umirijo, ne da bi to vplivalo na politično ravnovesje moči, toda vsaka nova napaka režima bi lahko ljudi znova spravila na ulice. In če se to ne zgodi, se bo odločilni obračun zgodil na naslednjih volitvah, ne glede na to, kdaj bodo, zaključijo pri GMF.
Komentirajo lahko naročniki