Dr. Alojz Ihan v kolumni za portal N1 kritično opozarja na globoko pomanjkanje strokovne razprave in sodelovanja po referendumu 9. junija 2024, na katerem so volivci podprli zakonsko ureditev asistence pri samomoru.
Kljub jasni volji ljudstva, ki je izglasovalo pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se je Slovenija ključnemu premiku od ideološkega spora k strokovni razpravi popolnoma izognila.
Namesto širokega dogovarjanja o praktičnih tehnikalijah, ki bi slab zakonski predlog organizacije Srebrna nit izboljšale, se je nadaljevala polarizirana debata, kot da referenduma ne bi bilo.
Dr. Ihan kritizira obe strani:
- Pisce zakona (Srebrna nit in koalicija): Očita jim prevzetnost, saj so zakon, opogumljeni s politično podporo, potisnili skozi parlament brez sodelovanja medicinske stroke. Zakon uveljavlja asistenco pri samomoru kot »običajno« zdravstveno storitev, kar Ihan vidi kot »odločitev za njeno množično prakticiranje« in »ogromen socialni eksperiment na slepo«.
- Nasprotnike zakona (zdravniške in verske organizacije): Kritizira jih zaradi trdovratnega vztrajanja na predreferendumskih stališčih in generalni zavrnitvi. Namesto da bi ponudili »specifične predloge«, ki bi slabe zakonske člene naredili varnejše in praktično uresničljive, so vztrajali pri splošnih trditvah o svetosti življenja in Hipokratovi prisegi. Zanje je bilo lažje vztrajati na zavrnitvi, kot posredno priznati strinjanje z idejo, s tem pa so po Ihanovem mnenju spregledali, da »tisto, kar je lažje, ni nujno najbolj pametno«.
Ključna skrb dr. Ihana je umestitev asistence pri samomoru med rutinske zdravstvene storitve. Opozarja, da ta odločitev:
- Normalizira samomor kot terapevtsko opcijo in ga favorizira pred drugimi terapijami.
- V državah, kot so Nizozemska in Kanada, kjer je takšen model sprejet, delež tovrstnih smrti hitro naraste na pet in več odstotkov (v Sloveniji bi bilo to tisoč primerov letno).
- V nasprotju s Švico in Avstrijo, kjer se izvajanje dogaja zunaj zdravstvenega sistema, kar ohranja bistveno nižjo stopnjo uporabe.
- Zakon krši načelo previdnosti in postopnosti, saj s povsem ohlapnim kriterijem »doživljanja neznosnega trpljenja« in vključitvijo tisočih neizkušenih zdravstvenih delavcev v izvedbo, tvega »kolateralno škodo, ki je pri smrti seveda nepovratna«.
Dr. Ihan napoveduje, da bo široka mreža potencialnih izvrševalcev asistence pri samousmrtitvi (zdravniki, sestre, itd.) naletela na številne težave:
- Pomanjkanje usposobljenosti in izkušenj.
- Številne komplikacije pri izvedbi (krči, bruhanje, napadi grozavosti), kjer zakon ne daje jasnih navodil.
- Velike težave z ugovori vesti in dodatne obremenitve že tako preobremenjenih zdravstvenih kolektivov, ki bodo morali nadomeščati kolege.
Dr. Ihan zaključuje, da bi bil poglobljen strokovni razgovor in dogovor z zdravniki najhitrejša in najboljša pot za uveljavitev referendumske volje. Namesto tega pa je zakonodajalec ustvaril konflikt in tveganje, da bo zakon postal novo bojno polje med politiko in zdravniki.
Komentirajo lahko naročniki