Preteklo nedeljo smo bili priča za mnoge presenetljivi referendumski zmagi nasprotnikov Zakona o prostovoljnem končanju življenja. Še isti večer se je začelo iskanje primernega krivca za njihov grenki neuspeh in hitro so ga tudi našli: krivo je menda bilo domnevno strašenje državljank in državljanov s strani nasprotnikov zakona in pa seveda – skoraj pregovorno – kriva je bila in je še vedno Katoliška Cerkev. Morala bi molčati, ker da ni bila prijavljena v referendumsko kampanjo.
Spomnimo: začelo se je že 5. novembra, ko se je v medijih pojavila novica, da so podporniki samomora s pomočjo v zavezništvu Moje življenje, moja pravica Katoliško Cerkev prijavili, češ da se njeni predstavniki aktivno vključujejo v referendumsko kampanjo, čeprav se vanjo niso podali kot organizatorji.
Nekaj je drugače
Priznam, da od takrat že več kot tri tedne uživam, ko slišim ta očitek. Čeprav je iz trte zvit, popolnoma bedast in nepremišljen, me vedno znova spomni na to, da se je Katoliška Cerkev vendarle aktivirala ter postala trn v peti nihilistom. Ljudje namreč hitro pozabljamo, ampak vendarle spomnimo, da ta očitek ni bil prisoten ne pri prejšnjem referendumu, niti pri drugih volitvah in referendumih.
Zadnje tri tedne pa imamo opraviti s čisto pravim očitkom, ki pa je ohrabrujoč predvsem zato, ker se je mnenje Cerkve tokrat opazilo in zato tudi začelo iti nekomu v nos. To je dobra novica, še boljša pa bo, če se bo tako nadaljevalo in bo Cerkev uspela držati kondicijo komentiranja in poučevanja, ko gre za pomembne družbene teme.
Zadnje tri tedne pa imamo opraviti s čisto pravim očitkom, ki pa je ohrabrujoč predvsem zato, ker se je mnenje Cerkve tokrat opazilo in zato tudi začelo iti nekomu v nos.
Zakaj je ta očitek sicer bedast in nepremišljen?
Iz večih razlogov. Prvič zato, ker se od Cerkve – ne glede na ta ali oni referendum – samo po sebi pričakuje, da se bo oglasila, ko gre za pomembne teme, posebej etične. Malo zato, da škofje kakšno zadevo pojasnijo, precej pa zato, ker smo Cerkev predvsem verniki in nekdo mora biti glas te velike skupine. Verniki in vernice pričakujejo jasno besedo svojih pastirjev in tokrat so jo tudi dobili.
Mimogrede, dobili so jo sicer tudi prej, ampak ker Slovenci in Slovenke še vedno mislijo, da je res samo to, kar povedo na večinskih medijih, informacija pač ne pride do njih, ker je prej skrbno cenzurirana. In potem se pritožujejo, da škofje ničesar ne rečejo, v resnici pa njihovega mnenja niti ne poiščejo.
Drugič, takšen očitek je bedast, ker je Cerkev dejansko imela v referendumski kampanji sodelujoče zavode in društva, ki so tam oznanjali točno katoliško mnenje. To so bili predvsem Katoliški zdravniki in Gibanje za življenje, ki deloma pripadajo organigramu Škofovske konference, zavod Pridi.com je tako ali tako ustanovljen s strani Župnije Koseze in s tem Nadškofije Ljubljana, pa tudi nekateri drugi nasprotniki zakona so bili nezgrešljivo blizu mnenju Cerkve.
No, tega seveda nihče ni hotel slišati, dežurni nakladači so utihnili šele, ko so ugotovili, da so dejansko vsi plakati »Proti!« na župniščih in cerkvah jasno označeni z emblemom zavoda Pridi.com in da je v bistvu vse po črki zakona. Samo upati pa smemo, da zagovorniki zakona niso pričakovali, da se bo v referendumsko kampanjo vključilo vseh 800 in več pravnih oseb, ki jim rečemo »Katoliška Cerkev«.
Namesto argumentov diskvalifikacija
Šlo je in še vedno gre za čisto navadno diskvalifikacijo. Gre za pravilo, ki se ga zvesto držijo otroci v vrtcu: če nimaš protiargumentov, napadi osebno, ad personam. Bolj pod domače: najdi karkoli, samo da lahko tolčeš.
Težava je seveda ta, da so argumenti nasprotnikov, med njimi tudi katoliški argumenti, stali kot skala in se niso dali premakniti z govorjenjem o pravicah, samoodločbi in čustvovanju. Dodaten problem, ki je prikrito jezil nasršene zagovornike zakona, pa je bil ta, da so se popolnoma prekrivali argumenti teološke, medicinske, zgodovinske in še kakšne stroke. Ni se dalo, kakor po navadi, omalovažujoče zavreči teološkega argumenta proti »znanosti«, temveč so se znanstvena dognanja popolnoma pokrivala ter najedala kredibilnost zagovornikov in njihove zaverovanosti vase in v svoj prav.
Težava zagovornikov je bila ta, da so argumenti nasprotnikov, med njimi tudi katoliški argumenti, stali kot skala in se niso dali premakniti z govorjenjem o pravicah, samoodločbi in čustvovanju.
Naučili smo se torej, da gre Cerkev po vzoru nekdanjih časov določenemu vplivnemu delu naše družbe še vedno hudo na živce in da se nekateri še zdaj niso sprijaznili z dejstvom, da kristjani nismo več zapakirani v zakristije. Naučili smo se tudi, da niso težava naši argumenti, ampak dejstvo, da jih sploh povemo na glas.
Predvsem pa smo se, upam, naučili, da ključ do uspeha niso razne škofovske izjave, temveč usklajena zavzetost tako pastirjev, kot vernih laikov, ki javnosti skupaj, vsak na svoj način, prinašajo katoliško sporočilo. Če ob tem koga motimo, toliko bolje, saj to pomeni, da je sporočilo predrlo običajno cenzuro.
Dragi bralci, ker želimo naš medij za vas narediti boljši in kakovostnejši, vas vabimo k izpolnitvi anonimne ankete o portalu Zanima.me in slovenskih medijih na splošno.
Povejte, katere medije spremljate, jim bolj ali manj zaupate, kakšnih vsebin si želite več in kakšnih manj … vaš glas šteje!
Komentirajo lahko naročniki