Komentira Rok Frelih
Incident v Beli hiši ni prinesel napredka k miru v Ukrajini, je pa pokazal na trk diplomacije z novo realnostjo. V odnosu do Rusije se je retorika ZDA spremenila do te mere, da Trump in Vance nista sprejela ostrine predsednika Zelenskega, ki smo je bili vajeni do sedaj.
Od visokih diplomatov do preprostih ljudskih modrovalcev se marsikdo zgraža bodisi nad eno ali drugo stranjo, a poglejmo si nekatera dejstva, ki si jih v svojih izjavah malo kdo od njih upa upoštevati.
Ob začetku vojne je nekdanji načelnik generalštaba SV Dobran Božič za medije napovedal, da se bo konflikt najverjetneje končal “z gnilim kompromisom”, nekdanji vodja britanske MI6 sir Alex Younger pa je dejal, da bo nekoč Rusiji treba ponuditi “časten izhod”. Da se ne bo komu na oni strani zmešalo.
Obe napovedi sta bili preroški, in prvič po treh letih smo prišli do točke, ko so odločujoči faktorji sploh začeli govoriti o realni možnosti prekinitve ognja. Pod Bidenovo administracijo to ni bilo mogoče, EU pa se z Rusi a priori ne pogovarja. A vedeli smo, da bo prišel čas, ko se bo nekdo moral.
Trumpova administracija sedaj počenja točno to: z gnilim kompromisom Rusom, ponuja častni izhod. Zelenski je na to odreagiral za diplomatski sestanek preveč burno in dejal da Rusi kršijo vse dogovore. Zavzel je torej stališče proti diplomatski rešitvi, na prvi pogled se zdi, da proti končanju spopadov, češ, z Rusi se ne da pogovarjati, če pa se nehamo bojevati, ne bomo dosegli poštenega miru.
Stališča Zelenskega z vidika morale delujejo prepričljivo. Kaj bi prekinitev ognja za vojskujoči se strani v resnici pomenila?
Napačen vtis o velikih ruskih uspehih
Kljub prevladujočim proruskim interpretacijam, Ukrajina vojne ni izgubila. Nikakor. Iz pričujoče vojne izhaja zmagoslavna. Poglejmo realnost: že pred ruskim napadom Kijev ni efektivno izvajal jurisdikcije nad samooklicanima LNR in DNR, kjer so kraljevale proruske separatistične milice, prav tako je Rusija Krim odtujila že leta 2014.
Rusija je z vojno ozemeljsko pridobila “le” ozemlje severno od Luganska in povezala DNR s Krimom preko juga Zaporoške oblasti. Hkrati je z ukrajinskim vpadom izgubila presenetljivo velik del lastnega ozemlja. Ta dejstva kar precej zmanjšujejo napačen splošni vtis o velikih ruskih osvojitvah.
Ni res, da Rusija vojno zmaguje, kot je zmotno izpostavil JD Vance. Ozemeljska pobuda sicer je na ruski strani, a ISW je izračunal, da bi ob trenutni hitrosti celo državo zavzemali 83 let. Ukrajina je torej daleč od kapitulacije. Rusija niti ni dosegla svojih ciljev, ki jih je za namen manipulacije s svojo publiko spreminjala dnevno, glede na svoje neuspehe: od popolne podreditve sosede preko zamenjave oblasti z neuspelim jurišem na Kijev, do denacifikacije z Wagnerjem, pa do zgolj obrambe Donbasa in Krima.
Dve poti do miru
Druga opazka JD Vancea pa gre v pravi smeri: vojno lahko reši le diplomacija. Sam sicer ne bi bil tako drzen in bi namesto o dokončni rešitvi vojne govoril o prekinitvi spopadov.
Sicer absolutno nasprotujem duginovskemu apologetstvu ruske agresije, a na tej točki se strinjam s Simonom Malmenvallom, ki za Družino trdi, da je za obstanek Ukrajine potreben mir. Poglejmo možnosti na papirju:
- Nepošteni mir: Ob prekinitvi spopadov meje ostanejo bolj ali manj na trenutnih frontnih črtah (začasne ali stalne; Rusija na korejski scenarij še ne pristaja), vzpostavi se mirovna misija OZN, Ukrajina postane nevtralna tamponska cona in izgubi zasedena ozemlja. Ostane brez tamkajšnjih naravnih bogastev, znebi pa se separatistov znotraj svojih meja
- Pošteni mir: Rusi ne priznajo ozemeljske celovitosti Ukrajine, ta se želi bojevati naprej. ZDA odrečejo podporo, breme pade na EU, vojna se nadaljuje.
Ideološko je sprejemljiva le druga možnost. Vojaško žal le prva, saj je ob medsebojni aroganci med Evropo in Rusijo edina poteza, ki jo Evropa lahko naredi, povečanje pomoči Ukrajini za nadaljevanje bojevanja. Evropske države se niti ne morejo aktivno vključiti v bojevanje, niti nimajo ameriškim primerljivih vzvodov za diplomatsko ofenzivo. Kljub trudu nekaterih posameznikov smo spet ostali zvezanih rok.
Čeprav mnogi dobronamerno pozivajo k nadaljevanju bojev do končne osvoboditve, bi jih javno vprašal, kako. Če kdo pozna način, naj ga, prosim, predstavi. Rad bi ga poznal, a ga ne. Bojišče je neizprosno, in preko te krute realnosti ne more nihče.
Rusi že v osnovi črpajo iz štirikrat večjega kadrovskega bazena, svoje dodata še kitajska štipendija in korejski vojaki na posojo.
Upravičenost ciljev določa vrednost cilja v razmerju z vložkom. Odločiti se je treba, ali potrebujemo mrtve junake, ali žive može in žene, ki bodo ustvarjali prihodnost svobodne Ukrajine? Zaradi preteklih napak (ne ukrajinskega generalštaba, pač pa ne-ukrajinske politike) bi pošteni mir Ukrajino lahko predrago stal. Takšne moči, da bi na miren način zagotovil pošteni mir, pa nima nihče. Toliko o mednarodnem pravu.
Ti pogledi ne izražajo protiukrajinskih stališč, in niso “mirovnoštvo” v stilu levičarjev, češ, da se le Rusom ne bo kaj zgodilo. Nasprotno. Ukrajini želim le najboljše. Takšne debate so v ukrajinskem diskurzu že dolgo prisotne, predvsem pa se je teh dejstev potrebno zavedati pri pogajanjih.
Zelenski potrebuje Trumpa
Kaže, da se bodo stvari umirile, in bo med Kijevom in Washingtonom stekla komunikacija, ki bo vodila k miru. Strasti mirijo tako evropski voditelji kot generalni sekretar Nata Rutte, ki Zelenskega poziva k spoštovanju tega, kar je za Ukrajino doslej naredil Trump.
Dobri odnosi s slednjim so v resnici najmočnejše karte, na katere Zelenski lahko igra, saj glede na evropsko impotentnost potrebuje ameriško zavezništvo. Če bosta provokativni poslovnež in z vojno retoriko zaznamovani predsednik našla skupni jezik, si lahko obetamo mir.
Potem je Ukrajina kljub temu, da je žrtev gnilih kompromisov, ustavila barbare in že zmagala. Za demokracijo, za Evropo, za vse nas.
Celoten video pogovora med Donaldom Trumpom in Volodimirjem Zelenskim v Beli hiši. Za razumevanje konteksta je vredno pogledati celotno srečanje. “Vroče” pa postane v 39. minuti in 50. sekundi.
Komentirajo lahko naročniki