Pred dnevi se je na naslovnicah naših medijskih portalov pojavila novica, da so hrvaški veterani preprečili izvajanje umetniškega festivala Nosi se, ki naj bi se odvil v Benkovcu v okolici Zadra. O tem je poročala tudi RTV Slovenija. V novici smo izvedeli, da želi festival s svojim programom spodbujati nenasilje in solidarnost. Izvedeli smo tudi, da so protestniki verbalno napadli eno od organizatork festivala. Potem smo izvedeli tudi, da je devet hrvaških nevladnih organizacij v pismu pozvalo vlado, naj ukrepa in izrazilo zaskrbljenost zaradi porasta nestrpnosti v družbi.
Kaj ima to sploh z nami?
Na žalost ima. Jasno nam namreč pokaže, v kakšni globoki in zatohli medijski luknji živimo. In to tudi zaradi javne radiotelevizije, ki jo vsi plačujemo. Kakšno poročanje o dogodku je vendar to? Povabljeni, da si preberete novico in se vprašate, kaj ste iz nje izvedeli.
Potem poiščite zadnjo novico, ko je pes ali medved napadel človeka in v njej boste našli obširno analizo tega, zakaj je prišlo do napada in kaj je razjezilo medveda ali psa, da je zasadil čekane v mirnega sprehajalca. Kakšno napačno potezo je storil napadeni in kakšne so širše okoliščine, ki so privedle do napada.
Nobena žival ne napade brez razloga. Razen desničarji. Skrajni desničarji.
Žival si zasluži razlago svojega neprimernega ravnanja in bralci si zaslužimo razlago, zakaj je do nečesa prišlo. Tega pa si ne zaslužijo hrvaški veterani. Zaslužijo si zgolj omembo Thompsona v zvezi z njimi, kot da bi bili nekakšni neuravnovešeni ‘grupiji’.
Zakaj bi kdorkoli protestiral proti umetniškemu festivalu?
Nikakor ne gre za to, da bi zagovarjali verbalne in druge napade na kogarkoli. Tudi ne gre za to, da bi trdili, da je prava pot odpoved festivalov.
Gre za to, da si zaslužimo prave in celovite informacije, in ne aktivističnega novinarstva, ki selektivno dozira podatke glede na to, kako to trenutno ustreza njegovi agendi. In preden bi začeli navijati – seveda se to ne dogaja samo na levem političnem polu.
Pa poglejmo informacije, ki celoten incident in novico postavijo v povsem drug kontekst. Z lahkoto jih najdemo z nekaj spletnimi kliki. Hrvaškim veteranom pa dajejo vsaj približno takšno obravnavo, kot jo uživajo slovenski psi in medvedi. Obstaja torej še kak drug razlog, da so hrvaški veterani proti umetniškemu festivalu, kot je ta, da so neumni zahojeni skrajni desničarji?
Da, seveda obstaja še drug razlog. To je, da gre za skrajno levičarski aktivistični festival (nadeti si blago zveneče pridevnike v stilu umetniški, nenasilni, demokratični … pač ne stane nič), ki posmehljivo relativizira domovinsko vojno in se odkrito norčuje iz verskih čustev in simbolov.
Festival kot ideološki manifest skrajne levice
Letošnji festival “Nosi se” je za temo izbral vojno in nasilje. “Nasilje popačenega dojemanja realnosti, vsiljevanje šovinizma, strahu in enoumja”, pravijo organizatorji na družbenih omrežjih. Cilj festivala pa je “navdihniti upanje v solidarnost, nenasilje in pluralizem”.
Prelet seznama nastopajočih razkrije številna znana imena s hrvaške levičarske aktivistične scene. Med njimi izstopa Oliver Frljić, ki se v javnosti najpogosteje pojavlja zaradi svojih kontroverznih nastopov, v katerih pogosto žali čustva vernikov. V njegovi predstavi “Naše nasilje in vaše nasilje” lahko vidimo prizor, v katerem Jezus posili muslimanko, ki ji pred tem iz vagine izvleče zastavo. Spet v drugi predstavi Frljić ljudi, s katerimi se ne strinja v stališčih, svetovnem nazoru ali veri, prikaže kot živali, ki so na koncu ubite. Ti ljudje so konkretne osebe: hrvaški škofje, politiki, predsednica hrvaškega “pro-life” gibanja dr. Željka Markić, glasbenik Thompson …
Frljićeva predstava “Naše nasilje in vaše nasilje”, ki smo jo lahko videli tudi na slovenskih odrih, je prejela nagrado na festivalu Barski letopis v Črni gori in gostovala v številnih evropskih državah. Skoraj povsod (razen v Sloveniji) so jo spremljali protesti in kritike. Frljić tudi sam pove, da je umetnost zanj ideološko bojno polje. V pogovoru za časnik Delo je pred leti dejal: “Predstava je očitno magnet za ekstremno desnico, zlasti v nekaterih državah nekdanjega vzhodnega bloka, pa tudi v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije. Tudi s pomočjo gledališke predstave si poskušajo desničarji nabrati čim več političnih točk.”
Zloraba umetnosti za politični aktivizem?
Mnogi so prepričani, da tovrstni projekti niso “umetniški”, ampak ideološki manifesti skrajne levice, ki služijo razvrednotenju drugače mislečih. In da gre pravzaprav za strategijo, s katero se želi ustvariti nek konflikt, ki bo pridobil prekomerno reakcijo ideološko nasprotne strani in tako se lahko umetnik ali festival prikaže kot “žrtev cenzure in zatiranja svobode”. To pa je danes pomemben družbenopolitični kapital.
Podobne projekte, katerih glavna vsebine je provokacija verskih in domoljubnih čustev, z lahkoto najdemo tudi pri nas. Pravzaprav bi morali slovenskemu narodu in slovenskim kristjanom levičarji končno že enkrat podeliti neko priznanje. Kajti, roko na srce, ne zahtevamo nobene odpovedi, nobene prepovedi, skoraj nobena kritika ne pride iz naših ust, vse sprejemamo, vse požremo, vse toleriramo … pravzaprav poosebljamo nenasilje, toleranco in solidarnost. Menda si potem v javnih medijih zaslužimo vsaj približno objektivne informacije.
Komentirajo lahko naročniki