NATO v Ljubljani: čemu se smejijo Rusi in Kitajci in o katerih težavah nihče ne upa govoriti na glas

Na zasedanju Parlamentarne skupščine zveze NATO v Ljubljani minule dni smo videli tisto, kar smo pričakovali, ne pa nujno tistega, kar bi za resnejšo krepitev zavezništva morali videti. Šlo je bolj ali manj za potrditev sklepov z junijskega vrha v Haagu, podprto tudi z nekaterimi napačnimi predpostavkami in izogibanjem dejstvom, ki jih niti NATO niti EU ne upata neposredno nasloviti.

A najprej poglejmo zasedanje v luči domače politike. Slovenija se je pokazala kot korektna gostiteljica, kljub temu, da Levica meni, da je bila Ljubljana okupirana s strani poslancev Natovih in partnerskih držav ter zavezniških generalov. Malo so bili proti in protestirali, a ne preveč na glas. Volilni bazi so morali pokazati, da je še niso do konca izdali, medtem ko se nikomur drugemu niso upali preveč zameriti.

Predsednik vlade Golob je tokrat nagovoril zbrane nadpovprečno smiselno, a še vedno dovolj prožno, da se ni preveč opredeljeval in se s tem zarekel. Glavno je bilo, da je že drugič dobil žegen generalnega sekretarja Rutteja za “defence washing”, saj slednji meni, da ima Slovenija dober načrt dvigovanja izdatkov. Resnica je, da načrt z obrambnega vidika precej šepa, vendar so se tudi ostale države zaletele z obljubami o dvigu izdatkov na 5% BDP, torej je po Gaussu šepavost postala sprejemljiva. Učinki slednje žal niso.

ZDA grožnja Natu?

V Delu zasledim naslov, da je enotnost zveze NATO na čedalje hujši preizkušnji. Keir Giles, britanski poznavalec, bojda meni, da so največja grožnja enotnosti ZDA, ter da “ruski propagandisti proslavljajo, ko spremljajo, kaj ZDA poskušajo narediti z Natom”. Absolutno ne bo držalo. Drži, da je Trumpov kavbojski pristop zamajal odnose v zavezništvu, a ameriški cilj je, da se Evropa postavi na svoje noge.

Ruski propagandisti, pa tudi kitajski strategi v resnici proslavljajo ob nečem drugem: ob razbitju Evrope same. V grobem bi lahko države zavezništva razdelili v štiri kategorije: prve so ZDA, ki so daleč najbolj obremenjene ter vse bolj utrujene. Druge so države vzhodnega krila, od Finske do Bolgarije, za katere se zdi, da edine vedo, kaj delajo. Gradijo močne vojske, podprte z realno vojaško industrijo ter so politično dovolj stabilne, da lahko zasledujejo nacionalni interes.

Ruski propagandisti, pa tudi kitajski strategi v resnici proslavljajo ob nečem drugem: ob razbitju Evrope same.

Čemu se zares smejijo Rusi in Kitajci

Obstajata pa dve drugi kategoriji držav, ob katerih se Rusom in Kitajcem smeji. Nemčija, Velika Britanija in Francija, na primer, ki bi morale postati gonilne sile zavezništva, se ukvarjajo z masovnimi migracijami, pestijo jih socialna vprašanja, ki razdvajajo družbo, nad vsem pa kraljuje woke ideologija. Ti dejavniki so ohromili družbo in politiko do te mere, da države niso več zmožne vzpostaviti pričakovanih obrambnih zmogljivosti.

Nadalje, države kot so Madžarska, Slovaška, tudi Češka se pod Babišem nagiba v proti-NATO (beri prorusko) smer, so za nasprotnike Nata prava češnja na torti. Če prištejemo še Vučićevo Srbijo, dobimo na stari celini celoten kompleks, ki bodisi destabilizira Evropo, bodisi aktivno zavira razvoj obrambe. Tudi pri nas velik del politične in medijske sfere intimno čuti rusko, in skladno s tem deluje država. Razdeljenost, ki se je na podlagi intimnih opcij, bodisi woke, bodisi “konservativnih” zažrla v evropsko tkivo, je resnični problem, ne Trumpove prazne grožnje.

Rutte ugotavlja, da Rusija ni tako močna, kot se predstavlja, a je ne smemo podcenjevati. To popolnoma drži, ne le trenutno, pač pa v skoraj vsakem zgodovinskem trenutku. Bolj verjetno, kot da pride do konvencionalnega spopada med Rusijo in Zahodom je, da bo Rusija uporabljala hibridne taktike, med katere spada tudi omenjena podreditev evropskih držav. Gre torej za razdvajanje zavezništva preko družbeno – političnega momenta, ki daje Rusiji večjo moč od orožja.

Bolj verjetno, kot da pride do konvencionalnega spopada med Rusijo in Zahodom je, da bo Rusija uporabljala hibridne taktike, med katere spada tudi omenjena podreditev evropskih držav.

Težko izvedljive resolucije

Potihem se NATO tega zaveda, zato je Skupščina to tematiko naslovila s tremi od šestih resolucij. Prva naslavlja krepitev čezatlantskega sodelovanja, ki naj bi v igri obdržala Američane, vendar se bo kljub temu Evropa morala zavedati svojih novih odgovornosti. Druga opredeljuje krepitev odpornosti demokracije evro-atlantskih družb proti tujemu vmešavanju. Ta v resnici predstavlja največjo težavo, saj nas predstavlja pred dilemo: če ohranimo demokracijo z nedemokratičnimi prijemi, ali še živimo v demokraciji? Takšen primer smo videli na zadnjih romunskih predsedniških volitvah, na katerih bi skorajda slavila Rusija.

Tretja resolucija pa smotrno predvideva krepitev integracije držav Zahodnega Balkana, ki je strateška rana Evrope, a nič kaj ne kaže, da se bo zacelila. Z Vučićem se ne da, s kom drugim niti ne bi vedeli, pri čem smo.

O čem vse se ne govori

Kot je povedal predsednik Skupščine Marcos Perestrello, je cilj srečanja, da navzoči parlamentarci doma promovirajo sprejete usmeritve. Vprašanje pa je, kako bodo sprejete. Realna slika: kakih pol ducata resnih držav na vzhodnem krilu bi skušalo držati obrambo (ob podpori sil iz drugih držav), zahodne, po duši levo-liberalne države niso zmožne izvesti načrtov, vse večji del Srednje Evrope pa je tako ali tako bolj naklonjen tistemu, proti kateremu bi se morala bojevati. Po načelu deli in vladaj Evropi vse bolj gospoduje nekdo drug, ne Evropejci. Kako to rešiti?

O teh težavah nihče ne upa govoriti na glas. Vodstvo Nata bi s tem tvegalo še večjo polarizacijo in radikalizacijo. Za mehke prijeme v smislu “hearts and minds” pa ni časa. Rutte opozarja, da naj bi Rusija letos proizvedla 1.500 tankov, 3.000 oklepnikov ter več sto raket Iskander. Kje je evropska proizvodnja? Nemčija je naročila okoli 100 Leopardov, pa se je Rheinmetall skoraj ustavil. Zakaj ti Leopardi stanejo trideset milijonov za kos, medtem ko T-90 stane pet milijonov? Se vojskam to izplača? Medtem, ko Rusi stroške zmanjšujejo, Zahod gleda, kako bi jih povečal. Tržno gospodarstvo je gotovo najboljši ekonomski model, vendar ne za množično oboroževanje.

Ob tem, da ni realnih načrtov porabe sredstev, so težave še v kadrih, proizvodnih kapacitetah in političnih odločitvah. Ta vprašanja mora NATO razrešiti pri osnovah. Čeprav so usmeritve v osnovi pozitivne, se zatika pri izvedbi. Če smo se odločili, da nismo “možgansko mrtvi”, bo to potrebno dokazati z dejanji. Namesto simptomov zdraviti bolezen, potem pa najti minimalni skupni imenovalec za enotnost in na prvo mesto postaviti lastno varnost namesto sebi nasprotnih  ideologij, ali pa interesov industrijskih kompleksov.

Edino tako bomo postali sila, ki lahko koga odvrne. Do tedaj pa bodo – medtem, ko nas drugi prehitevajo – vsi visokoleteči nedosegljivi načrti in zaveze s figo v žepu bolj podobne motivacijskim izrekom kakih life coachev z Instagrama kot pa resnim strateškim potezam.