Na začetku tega tedna sem začuden sam nad seboj ugotovil, da se v tem svetem letu, ki se bo izteklo 6. januarja 2026, še v nobenem nedeljskem nagovoru nisem posvetil upanju, čeprav nas je papež Frančišek lani, ko je napovedal sveto leto, navduševal, naj postanemo »romarji upanja«, kar je tudi geslo svetega leta.
Poglobljenemu razmišljanju o upanju sem se izogibal, ker nisem vedel, s katere strani naj se ga lotim, da razmislek ne bi bil splošen in poenostavljen. Zakaj je težavno govoriti o upanju? Upanje je sicer vgrajeno v temelje naše vere, ni pa rečeno, da je vgrajeno tudi v našo duševnost. Pogosto namreč občutimo prepad med tistim, kar verujemo, in tistim, kar doživljamo. Trdno upanje lahko krepi naša čustva, da niso preveč labilna, ni pa vedno tako; kljub veri smo lahko potrti. Kako potem prepričljivo govoriti o upanju, ne da bi kakor koli podcenjevali naš doživljajski svet, ki ga tolikokrat navdaja črnogledost. Kakšen je odnos med upanjem in žalostjo? Na vsa ta odprta vprašanja danes ne bo mogoče odgovoriti.
V zadnjem času me je opogumilo spoznanje, da o upanju ne govorimo samo v Cerkvi, ampak da to vprašanje vznemirja tudi druge, zlati generacijo Z, torej mlade rojene med leti 1997 in 2010. Papež Frančišek se je tega zavedal, zato se je želel približati vsem iskalcem upanja. Na poseben način je to storil z bulo, s slovesno listino, s katero je 9. maja 2024 napovedal sveto leto. V buli je spregovoril o krščanskem upanju, pa tudi o tem, kaj je temelj njegovega upanja, iz katerega črpa moč za življenje. Ni torej naključje, da ima na pobudo pokojnega papeža Frančiška tudi današnji 99. svetovni dan misijonov naslov »Misijonarji upanja med ljudmi«.
Knjiga upanja
Med velike sodobne pričevalce upanja spada tudi Jane Goodall, slovita angleška primatologinja (primati, zoološki pojem, ki označuje red sesalcev, v katerega spadajo polopice, opice in človečnjaki), ki je umrla 1. oktobra letos. Vse svoje življenje je posvetila raziskovanju življenja šimpanzov v Gombeju v Tanzaniji. Njen priročnik, ki mu je dala naslov Knjiga upanja, je doživel velik odmev v svetovni javnosti. S podnaslovom Priročnik za preživetje v časih preizkušnje je spodbudila razmišljanje, kako naj ohranimo upanje v svetu, ki ga pestijo mnoge preizkušnje, zaradi česar se zdi vse brezupno. Zavedala se je, da zaradi globalne pandemije, poglabljanja podnebne krize, vojn in političnih napetosti, bolj kot kdaj koli prej potrebujemo upanje. Osredotočila se je na štiri razloge, ki nam kljub težavam ohranjajo upanje: neverjeten človeški um, trdoživost narave, moč mladih in neuklonljiv človeški duh.
Čeprav se je Jane Goodall na vsakem koraku soočala s temnimi slutnjami o kritičnem stanju našega planeta, je iskala načine, kako upanje privzgojiti otrokom, in kako se spopasti s prihodnostjo. Močno so odmevale njene besede: »Tudi danes, ko je planet v temi, še vedno ostaja upanje. Ne izgubite upanja. Če ga izgubite, postanete apatični in ne storite ničesar.« Verjela je namreč, da bo človek nekoč spoznal, da ni središče sveta, temveč njen del. Do tega globokega uvida ni prišla na hitro, ampak z veliko potrpežljivostjo. V Knjigi upanja pripoveduje, da je sprva, ko se je lotila preučevanja šimpanzov, skoraj izgubila upanje. Vsako jutro je vstajala ob zori, se plazila po gozdu z daljnogledom in iskala šimpanze ter se vračala v tabor neuspešna in potrta. Potem pa je začela uporabljati drugačen pristop. Vsak dan je nosila enaka oblačila in čakala na drevesu, kamor so prihajali šimpanzi. Približevala se jim je postopoma, da so opice izgubile strah pred njo.
Jane Goodall je naravo občutila povsem tako kot sv. Frančišek, zato je tudi njun spoštljiv in tankočuten odnos do narave zelo podoben. Če bi živela v istem času, bi se gotovo dobro razumela in spoštovala, čeprav sta si njuni izhodišči za razumevanje narave zelo različni. Jane Goodall ima kozmološki pogled na svet, kar pomeni, da je zanjo svet večen, zato nima oz. ne potrebuje Boga Stvarnika. Sv. Frančišek pa je slavil Boga Stvarnika, ki je večen, svet pa začasen, ker ima začetek in konec, je torej časovno omejen in minljiv.
Znotraj univerzuma, kot ga dojema Jane Goodall, med živim svetom rastlin, živali in človekom ni bistvenih razlik, so le kontinuirani prehodi od nižje k viški stopnji razvoja. Sveto pismo pa nas uči, da je med rastlinami in živalmi na eni strani, in človekom na drugi, kakovostni preskok. Kajti človek kot krona stvarstva ima neumrljivo dušo, ker je ustvarjen za življenje v Bogu. Zato samo človek presega sebe in svet, ga lahko odmisli in se po veri in vzpenja prek njega v večnost. Zveličanje, ki nam ga je pridobil Kristus, je življenje v Bogu tudi potem, ko sveta, torej narave, ne bo več. Človek je sicer del sveta, po svoji duši pa ga bistveno presega, ker je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva, ki ni višja stopnja razvoja zemeljskega kraljestva oz. najvišja stopnja razvoja narave, ampak nova stvaritev. Pri krstu to novo stvarjenje pomeni prerojenje, novo stvarjenje, kar simbolično ponazarja belo oblačilo.
Česa je zmožen samo človek
Marsikdo od vas ima izkušnjo s svojim hišnim ljubljenčkom, da je prišlo do močne obojestranske navezanosti, ko ste drug drugemu izražali nekakšno čustveno pripadnost, pri čemer je hišni ljubljenček izvajal operacije, kot bi imel razvito mišljenje. Isto ugotavlja tudi Jane Goodall, ki pripoveduje, da šimpanzi uporabljajo orodje in imajo zapleten družbeni sistem.
A ne glede na te ugotovitve je res, da se ljudje bistveno razlikujemo od drugih bitij, ker nobeno drugo bitje za sporazumevanje ne uporablja kompleksnega jezika, sistema simbolov, zato tudi ne more vnaprej premisliti posledic svoji dejanj in nima razvitega zapletenega sistema medosebnih odnosov. Nadalje: samo človek je zmožen abstraktnega mišljenja in negacije, da si predstavlja nekaj, kar ne obstaja, ker je namreč samo človek sposoben dojemati stvarnost skozi pojme, zato lahko samo človek ustvarja kulturo.
Če bi kdaj koli doslej ena sama žival uspela ustvariti že najmanjše pojmovno mišljenje, bi ustvarila kulturo, vsaj kulturo na kamenodobni ravni. A nobena žival ni še nikoli ustvarila nečesa, kar bi imelo značaj znanosti, kulture, umetnosti, domišljijskega ustvarjanja, kaj šele duhovnosti. Živali niso zmožne oblikovati niti primitivnega religijskega animizma, verovanja, da duhovi prebivajo v vseh stvareh in pojavih. Zakaj je temu tako? Ker je žival zaprt sistem funkcij, človek pa odprt, zato lahko živali samo dresiramo, človeka pa vzgajamo, in nikoli ne vemo, kakšni bodo učinki vzgoje, kajti človek je svobodno bitje, žival pa kljub kompleksnosti delovanja ostaja zaprta v sistem mehanizmov, ki jih usmerjajo nagoni.
Nobena žival ni še nikoli ustvarila nečesa, kar bi imelo značaj znanosti, kulture, umetnosti, domišljijskega ustvarjanja, kaj šele duhovnosti.
Kljub razlikam se spoštujmo in si pomagajmo
Zelo drugače kot Jane Goodall pa o svetu in življenju govori sv. Frančišek; njegov dojem stvarnosti je v popolnoma drugih duhovnih in miselnih koordinatah. Zakaj nekateri razlagajo svet kot Jane Goodall in zakaj drugi kot sv. Frančišek, dejansko ne vemo. Vemo pa, da se moramo kljub tem velikim razlikam v dojemanju skrivnosti življenja spoštovati in si pomagati. Tega nas uči Jezus, ki se je tolikokrat obračal k tujcem in drugače verujočim. Ozdravil je, denimo, Sirca Naamana, ker je imel vero, kakršne mnogi njegovi rojaki niso imeli; našel je sogovornika v Samarijanki in Korneliju, dveh tujcih, ne pa v nekaterih pravovernih Judih; za čudež ozdravljenja se mu je zahvalil tujec, Samarijan, ne pa tisti, ki so se sklicevali na Postavo.
Preseneča nas dobrota, strpnost in velikodušnost mnogih, ki ne verujejo v Boga Stvarnika, marveč v večnost univerzuma, ki s svojimi imanentnimi silami sebe v neskončnost nenehno obnavlja. Nekaj pa je pri tem treba reči: univerzum bo morda res obstal, ni pa nujno, da bo obstal tudi človek, zato je vera v nesmrtnost naših duš temelj našega upanja. To pride do izraza posebej ob smrti najbližjih, ko celo neverni upajo, da njihov dragi pokojni, katerega pepel je bil raztresen v morje ali na travnik, še vedno skrivnostno obstaja, ker naj bi ne povrnil v nežive prvine zemlje. Človek, tudi neveren, se nikoli ne bo mogel v celoti odreči veri v nesmrtnost duš
Čeprav je za sv. Frančiška sonce brat, ki mu razsvetljuje dneve, najprej vzklikne: Hvaljen, moj Gospod, sonce tebe, najvišji, odseva. Skozi občudovanja lepote narave se sv. Frančišek dviga k Bogu in ga slavi. Vsaka kitica njegove »Sončne pesmi« se začne podobno: Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, hvaljen v sestri luni in zvezdah, v bratu vetru in zraku, v sestri vodi in bratu ognju.
Jane Goodall čuti, da si moramo vsa živa bitja brez medsebojnega izkoriščanja deliti naravo, ki nas preživlja. V tem spoštljivem odnosu za katerega si moramo prizadevati, vidi možnost, da rešimo sebe in planet. Kristjani temu pritrjujemo, a dodajamo še nekaj bistvenega in nepogrešljivega, da nas lepota narave res osrečuje, predvsem pa nam razodeva Božjo ljubezen, Kristusa, ki je naše rešenje in vstajenje.
Komentirajo lahko naročniki