Mirovni načrt: Trump s palico in korenčkom pleše z ruskim medvedom, Evropa bi plesala, a ne zna in ni povabljena

Trenutna retorika okoli mirovnega načrta za Ukrajino prinaša vtis, da so dejanska pogajanja možna, ter da je posledično možno tudi končanje vojne. Obenem pa dana situacija tudi jasno izraža realno razmerje sil, ki Evropo in EU postavlja v drugo ligo svetovnih sil. Kljub temu so premiki na splošno pozitivni, kar pa je v resnici bolj plod prizadevanj Kijeva in Washingtona kot koga tretjega.

Po prvotnem popolnoma zgrešenem predlogu, s katerim so Američani pokazali, da vendarle niso tako dobri pokeraši, kot vidimo v filmih, je na mizi popravljena različica, ki po posredovanju Kijeva ni več zgolj seznam ruskih želja. Kljub temu se zdi, da je za Kremelj v veliki meri sprejemljiv, čeprav se po novem na začetni točki morebitnih pogajanj ukrajinska stran ne bo prisiljena strinjati z vnaprejšnjo predajo Krima in celotnega Donbasa, nevtralnostjo ter drastičnim zmanjšanjem oboroženih sil. Po nekaterih navedbah naj bi Američani Ukrajincem popuščali tudi zato, ker se želijo v prihodnosti oborožiti z ukrajinskimi dronskimi sistemi.

Evropske iluzije

“Naši delegaciji sta dosegli skupno razumevanje o ključnih vprašanjih dogovora, o katerem smo razpravljali v Ženevi. Zdaj računamo na podporo naših evropskih partnerjev pri nadaljnjih korakih,” je sporočil vodja ukrajinskega sveta za nacionalno varnost Rustem Umerov. Sporočilnost tega zapisa je močna, saj Evropo postavlja na svoje realno mesto. Umerov je namreč povedal: Američani in Ukrajinci smo se glavne stvari zmenili, kako bo, sedaj pa lahko pride Evropa kot (predvsem finančni) podizvajalec.

Evropa je malo pred tem predstavila načrt, ki so ga pripravile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Rusi so ga gladko zavrnili. Pa ne zato, ker bi bil tako drugačen od ameriškega z ukrajinskimi popravki, ki ga Rusi poslušajo. Zavrnili so ga zato, ker Evropa ni faktor. Pa čeprav si predstavlja, da je. V tem duhu je Ursula von der Leyen v uradni izjavi izpostavila tri glavne elemente za mirno in suvereno Ukrajino: 1. meje se ne more spreminjati na silo; 2. kot suverena država Ukrajina ne more biti omejena v svojih oboroženih silah, saj bi to državo izpostavilo nevarnosti prihodnjih napadov in s tem ogrozilo tudi varnost Evrope, in 3. osrednja vloga Evropske unije pri zagotavljanju miru v Ukrajini mora biti v celoti upoštevana.

Evropa je malo pred tem predstavila načrt, ki so ga pripravile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Rusi so ga gladko zavrnili. Pa ne zato, ker bi bil tako drugačen od ameriškega z ukrajinskimi popravki, ki ga Rusi poslušajo. Zavrnili so ga zato, ker Evropa ni faktor.

Če izjavo razčlenimo: prvič, meje se očitno lahko spreminja na silo. Rusi to pravkar počnejo. Tega se sicer ne sme, a je izvedljivo, ker smo v zadnjih desetletjih podlegli pacifizmu in je zato stara celina padla iz ravnovesja. Ob tem je gospa pozabila predstaviti način, po katerem bi v praksi vzpostavili jurisdikcijo Kijeva znotraj meja mednarodno priznane Ukrajine. Druga točka je bolj razumljiva, saj bi Evropa z močno ukrajinsko vojsko imela močan branik pred Rusi. A Evropa nima nobenega vzvoda, da bi to zagotovila, hkrati pa bodo Rusi na pogajanja prišli z popolnoma enakim argumentom: Ukrajinska vojska je grožnja za Rusijo. Ta točka je realno stvar pogajanj.

In tretjič, ali je EU dorasla vlogi osrednjega tvorca miru v Ukrajini? Najverjetneje ne, ker zagotavljanje miru ni zgolj birokracija, na katero se spoznajo v Bruslju. Pogojeno je z določeno vojaško močjo ter močjo pravilno usmerjenih kapitalskih tokov. Prvega EU kot taka nima, drugega pa v načrtu in predvidela, saj iz moralnih razlogov noče sodelovati z Rusijo. Za razliko od Američanov, ki predvidevajo sodelovanje v velikem obsegu.

Brezzobi tiger

Morala in papirnate zaveze

Je bolj moralno bojkotirati nemoralnega nasprotnika, ali pa ga nevtralizirati tako, da ga pridobiš na svojo stran? Američani in Evropejci imajo popolnoma nasprotne poglede.

Visoka predstavnica EU za zunanje in varnostne zadeve Kaja Kallas je danes opozorila, da v ameriškem predlogu ni niti ene zaveze, ki bi jo morala izpolniti ruska stran. Pravilno je ugotovila, da bi kot agresorsko morali omejiti rusko vojsko namesto ukrajinske. Vendar in povedala, kdo in s čim naj bi Ruse v to prepričal. Napačna je tudi ugotovitev, da za varnost Evrope potrebujemo zaveze Rusije. To ne drži. Zaveze močni kršijo, ne le Rusi. Namesto zavez na papirju, ki prenese vse, pomeni pa nič, potrebujemo strateško razmerje sil, ki bi Ruse ob morebitnih novih poizkusih agresije stali več, kot so pripravljeni žrtvovati.

Kakorkoli, koraki k miru so storjeni, storili pa so jih tisti, ki imajo realnem vpliv. V Abu Dabiju potekajo pogovori med Američani, Ukrajinci in Rusi. V Ženevi sta se pogajala Američan in Ukrajinec, Rusi pa so sproti komentirali njune poteze. Evrope ni bilo nikjer. Od časa do časa se je kdo oglasil s kakšnim predlogom, ki ga na videz ni nihče jemal resno; v resnici so evropski predlogi vključeni v ameriški načrt, a zaslugo bodo na koncu pobrali Američani. Dejstvo je, da je realpolitika prestopila okvirje institucionalizma, njen potek pa narekujejo tisti, ki imajo za to vzvode in razumejo novo dinamiko. Evrope zaenkrat še ni med njimi. Mir bo Ukrajini in Evropi prinesel le tisti, ki bo znal s palico in korenčkom v roki plesati z ruskim medvedom.

Čeprav se zdi konec vojne bolj verjeten kot kadarkoli, pa je daleč od tega, da bi bil blizu. Srednjeročno gledano bo vse odvisno od tega, kakšni bodo ruski dosežki na bojišču čez zimo. Bolje, kot jim bo kazalo, težje bo izpogajati mir.