Slovenska vlada je minuli teden izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja razglasila za persono non grata, pri čemer je kot razlog navedla spoštovanje odločitev mednarodnih sodišč in obsodbo izraelskih zločinov v Gazi. A v istem dihu proračunski dokumenti razkrivajo milijonske nakupe izraelskega orožja, predvsem raketnih sistemov Spike, katerih proizvajalec Eurospike je sicer registriran v EU, a v solastništvu izraelskega državnega orožarskega giganta Rafael.
Podatki kažejo, da je Slovenija med letoma 2019 in 2023 od Izraela že kupila za 57,5 milijona evrov orožja in streliva, v obdobju 2024–2026 pa načrtuje dodatnih 31,5 milijona. Samo v prihodnjih dveh letih je predvidenih 15,3 milijona evrov za nove rakete Spike. To potrjuje, da slovenski davkoplačevalci posredno financirajo izraelsko vojaško industrijo, ravno tisto, katere politike vlada deklarativno obsoja kot genocidne.
Res je, da ministrstvo za obrambo poudarja formalno »evropski« status sistema Spike, saj ga sestavljajo v Nemčiji. Toda ključne komponente in tehnologija ostajajo izraelske, s čimer Rafael prejema licenčnine. To je klasičen primer politične dvoličnosti: Slovenija na mednarodnem parketu stopa kot zagovornica palestinskih pravic, doma pa pod mizo sklepa posle, ki Izraelu prinašajo dobiček in strateško oporo.
Tovrstna praksa v očeh mednarodne skupnosti ne krepi, temveč slabi ugled države. Sporočilo, ki ga Slovenija pošilja svetu, je preprosto: načela so eno, posli pa nekaj povsem drugega.
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki