Prejšnji teden so poslanci prvič obravnavali predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je predlagala koalicija in po prvi obravnavi, ob nasprotovanju opozicije, izglasovali, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.
Po tem predlogu bi polnoletnim bolnikom, ki so sposobni odločanja o sebi, na podlagi informirane odločitve omogočil pomoč pri skrajšanju trpečega umiranja v okviru javne zdravstvene mreže.
A izkušnje iz zahodnih držav, kjer je evtanazija že dlje časa legalizirana, pričajo, da je to zgolj prvi korak – v Belgiji in na Nizozemskem evtanazirajo celo otroke. Obenem pa so “v vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo,” opozarja profesor in zdravnik dr. Matjaž Zwitter.
Omiljen zakon
Evtanazija ni več del zakonskega predloga, saj je prav ta določba sprožila največ pomislekov, predvsem s strani medicinske stroke, ki ne želi prevzeti vloge izvajalca postopka. Zakon tudi določa, da trpljenje ne more biti več zgolj subjektivna ocena posameznika, ampak mora biti prepoznano tudi s strani zdravnika in stroke. Poleg tega je izključena možnost postopka v primeru duševne bolezni in tudi vnaprejšnja odločitev za primer prihodnje nemoči, kar so po besedah predlagateljice bistvene spremembe glede na prvotni predlog.
Na prvi pogled se zdi, da je koalicija prišla naproti nasprotnikom zakona, saj je novi predlog zakona nekoliko omiljen. Predvsem je odpravil »oviro« splošnega upora zdravnikov, ki evtanazije niso želeli izvajati.
Vendar pa je to le prvi vtis.
Verjetno bi bilo napak trditi, da je cilj podpornikov evtanazije ubijati ljudi in rešiti našo zdravstveno in pokojninsko blagajno na način, da trpeče in nekoristne pošljemo na oni svet. Toda kot vidimo v državah, ki so evtanazijo uzakonile že pred leti, se to žal dogaja.
Začasni kompromisi, ki so z leti postali ohlapna zakonodaja
Izkušnje iz tujine kažejo, da se zakonodaja na tem področju sčasoma širi. Sprva je bila evtanazija namenjena le polnoletnim osebam z napredujočo, smrtno boleznijo. A s časom so se merila začela premikati. Belgija je leta 2014 postala prva država, ki je ukinila starostno mejo – dovoljena je tudi pri otrocih, če se s tem strinjajo tako otrok kot oba starša. Na Nizozemskem so mejo postavili pri 12 letih, pri čemer podatki kažejo, da vsako leto opravijo več postopkov pri mladoletnikih. V Kolumbiji je dovoljena celo pri šestletnikih.
Čeprav je eden temeljnih pogojev za evtanazijo jasno izražena osebna volja, v praksi vse večkrat odločajo svojci. Na Nizozemskem to velja tudi za dojenčke, mlajše od enega leta. Če je izpolnjen t. i. Groningenski protokol – ki zahteva brezupno zdravstveno stanje in soglasje obeh staršev – se lahko evtanazira tudi dojenčke. Zagovorniki trdijo, da bi morali imeti starši pravico odločiti, kdaj in kako bo njihov otrok umrl.
Britanski portal Independent.co.uk poroča o obširni raziskavi glede evtanazije duševno bolnih na Nizozemskem. Nizozemska tudi edina država, ki deli podrobne informacije o potencialno kontroverznih smrtih, kar zagotavlja najboljši vpogled v nastajajoče trende pri umiranju z asistenco. Pregledali so 900 javno objavljenih primerov in ugotovili, da je velik del evtanaziranih, kot razlog za svoje trpljenje navedel duševne težave, telesne tegobe, bolezni ali težav, povezane s staranjem, osamljenost …
Med osmimi pacienti, ki so jih navedli raziskovalci, je bil tudi avtističen moški, star 20 let. V njegovi zdravstveni kartoteki je pisalo, da se je »pacient že od otroštva počutil nesrečnega«, da je bil redno ustrahovan in da si je »želel družabnih stikov, vendar se ni mogel povezati z drugimi«. Moški, čigar ime ni bilo razkrito, se je za evtanazijo odločil, potem ko je sklenil, da je »dolgoletno življenje na ta način gnusoba«.
»Ni dvoma, da so ti ljudje trpeli,« je dejala vodja raziskave dr. Tuffrey-Wijne. »Toda ali se družba res strinja s pošiljanjem sporočila, da ni drugega načina, da bi jim pomagali, in da je bolje biti mrtev?«
Videti je, da je Nizozemska že na točki, da je evtanazija dosegljiva vsem, ki so se preprosto naveličali življenja. Po besedah Kasperja Rausa, etika in profesorja javnega zdravja na Univerzi v Gentu, se je v zadnjih dvajsetih letih profil ljudi, ki zaprosijo za evtanazijo v Belgiji in na Nizozemskem, močno spremenil. Ob začetku legalizacije se je razprava osredotočala predvsem na hude bolnike z rakom – danes pa se postopki vse pogosteje nanašajo na osebe z nevrološkimi in razvojnimi motnjami, kot je avtizem.
Tudi v Kanadi se je pomoč pri samomoru najprej dopuščala le za bolnike, ki jim je smrt grozila neposredno, zdaj pa zakon omogoča tudi pomoč pri samomoru v primeru kroničnega trpljenja – z načrtovano razširitvijo še na duševne motnje.
Tim Stainton, direktor Kanadskega inštituta za vključenost in državljanstvo opozarja, da se nekaj podobnega dogaja tudi v Kanadi, kjer je zakonodaja na tem področju med najbolj popustljivimi, a manjkajo sistematični podatki, kot jih beleži Nizozemska.
»Pomagati ljudem z avtizmom in intelektualnimi motnjami pri smrti je v bistvu evgenika,« je dejal Stainton.
Sprememba odnosa družbe do starosti, smrti in umiranja
Že samo zavedanje, da je možnost »umika« omogočena, je pritisk na bolnika. Kot je v intervjuju povedal dr. Matjaž Zwitter, niso vsi svojci dobri in ljubeči: Na Nizozemskem se je število evtanazij od legalizacije povečalo za pet ali šestkrat. Ne verjamem, da se je od takrat povečalo število trpečih. Povečal se je pritisk in naklonjenost evtanaziji … V resnici imamo tri »množice«: najmanjšo (tisti, ki želijo biti evtanazirani), precej večjo (kronični bolniki in invalidne osebe) ter največjo (zdravi). V anketah ljudje podpirajo evtanazijo. A tukaj gre za vse ljudi, v veliki meri zdrave. Če bi vprašali kronične bolnike in invalide, sem prepričan, da bi bil odgovor drugačen, saj bi bili ob legalizaciji evtanazije oni močno na slabšem. Odnos do smrti, umiranja, vrednosti življenja bi se povsem spremenil. V vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, vidimo, da so bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo.
Predlagatelji zakona tudi sami priznavajo, da je evtanazija oz. sedaj po novem pomoč pri prostovoljnem končanju življenja bistveno cenejša od paliative oskrbe.
Komentirajo lahko naročniki