Svet vse bolj temelji na tehnologiji, kar vodi v eksponentno rast količine podatkov – od zdravstvenih zapisov do nakupovalnih navad. Medtem ko vlade razvitih držav pospešeno digitalizirajo javne storitve ter obljubljajo hitrejše in cenejše storitve, je realnost bolj zapletena, poroča Politico.
V Veliki Britaniji nova pogodba z Googlom omogoča shranjevanje ogromnih količin javnih podatkov na ameriških strežnikih, medtem ko Microsoft priznava, da EU ne more zagotoviti podatkovne suverenosti pred zahtevami ameriške vlade. To sproža vprašanja: kdo ima dostop do našega digitalnega odtisa, kdo ga nadzira in ali lahko zaupamo vladam, da bodo zaščitile naše podatke?
EU je z GDPR leta 2018 okrepila zaščito osebnih podatkov, dodatno pa jo podpirajo zakoni, kot sta Data Act in NIS2. Vendar ti ukrepi ne preprečijo vseh vdorov v zasebnost. V Veliki Britaniji Google obljublja “brezplačno” posodobitev zastarelih sistemov, vključno s tistimi v zdravstvu in policiji, v zameno za možnost sodelovanja pri prihodnjih javnih razpisih. Kritiki opozarjajo na tveganja “vendor lock-in” (priklenitev na prodajalca) in možnost, da bi ameriški zakon CLOUD Act omogočil vohunjenje za britanskimi državljani.
Medtem pa nov dogovor z Microsoftom sproža podobna vprašanja znotraj EU. V skladu s tem sporazumom bo Microsoft vložil kar 5 milijard evrov v nadgradnjo IT-ja javnega sektorja po vsej EU. A ob tem priznava, da ne more preprečiti dostopa ameriške vlade do podatkov. To ogroža podatkovno suverenost, saj podatki državljanov postajajo dragocen vir za tehnološke gigante.
Mednarodni center za podatkovne centre (IDCA) svari pred prepuščanjem nacionalnih podatkov tujim podjetjem in poziva k vzpostavitvi zaupanja vrednih globalnih zavezništev na vladni ravni. Podatki so v današnjem svetu dragocenejši od zlata, zato morajo vlade dati prednost zasebnosti in nacionalni varnosti pred kratkoročnimi koristmi tehnoloških velikanov.
Komentirajo lahko naročniki