»Kdaj smo postali Severna Koreja?« To je bilo vprašanje, ki ga je postavil Nigel Farage, vodja stranke Reform UK, ko ga je odbor ameriškega kongresa vprašal o omejitvah svobode govora v Združenem kraljestvu.
V Združenem kraljestvu se razprava o mejah svobode govora stopnjuje do vrelišča, za BBC piše nekdanji politični urednik Nick Robinson.
Napetosti okoli svobode govora niso nove, a so se okrepile z vzponom družbenih omrežij v sredini 2000-ih. Nedavno je ameriški podpredsednik JD Vance opozoril, naj Velika Britanija ne zdrsne na “temno pot” izgube svobode izražanja. Revija Forbes pa je v uvodniku obsodila britanski “potop v cenzuro govora, ki jo običajno povezujemo s tretjerazrednimi diktaturami”.
Policija in sodišča se spopadajo z dilemo: kaj je grozeče in kaj le žaljivo? Zakon o človekovih pravicah ščiti svobodo govora kot “kvalificirano pravico”, ki jo je mogoče omejiti, če je to sorazmerno, pojasnjuje profesorica Lorna Woods z univerze Essex. Vendar pa se kritikom, kot je nekdanji podpredsednik vlade Nick Clegg, zdi britanski pristop “neuravnotežen” v primerjavi z drugimi državami.
Javnomnenjska anketa YouGov medtem kaže, da 61 odstotkov Britancev daje prednost varnosti pred svobodo izražanja na spletu, z očitnim generacijskim razkolom: mlajši pogosto menijo, da svoboda govora še zdaleč ni ideal, h kateremu bi morali stremeti, temveč vzrok za velik del jeze, razdora in strahu, s katerimi živijo vsak dan.
Avtor, vnuk beguncev pred nacizmom in komunizmom, poudarja, da svoboda govora pomeni tudi poslušanje obeh strani brez nadzora. Kljub primerjavam z diktaturami dokazi kažejo, da je v Veliki Britaniji še vedno prostor za izražanje, a razprava zahteva umiritev, da ne preide v nasilje.
Komentirajo lahko naročniki