Evropski poslanci, ki bi abortirali svojo prihodnost

Splav naj bo »safe, legal and rare« oz. v slovenskem prevodu »varen, legalen in redek«, je bil slogan, s katerim so promotorji uzakonitve splava desetletja med Američani normalizirali uzakonitev splava, ki je do tedaj veljal za nekaj slabega. Nenazadnje gre za postopek končanja življenja nerojenega človeka – napad na temeljno pravico vsakega človeka v zahodni kulturi – življenje.

Kakšna je varnost postopka, ki ga vsaj eden od udeležencev po definiciji ne bi smel preživeti, posledice za mamo pa tudi niso enostavne, si lahko odgovori vsak sam. V resnici je bila ključna beseda redkost. Družba je kupila splav, ker naj bi bil zadnji zasilni izhod, ko naj bi bile izčrpane že vse druge možnosti. Kaj nam kljub temu to pove o družbi, morda kdaj drugič.

Nič več redek, ampak ustavna pravica

Tisti časi, ko se je zahodni civilizaciji prodajalo, da bo splav redek, so davno minili. Danes se odkrito kritizira slogan, da naj bi bil splav redek, ker naj bi to povzročalo stigmo pri tistih, ki bi ga želele opraviti. Povprečen Zahodnjak je nasedel uzakonitvi in zdaj ni več treba, da je redka.

Še več, danes nam isti ljudje, ali pa njihovi duhovni nasledniki prodajajo, da je splav temeljna človekova pravica, da ga je treba promovirati, da bo država zagotovila »širok nabor storitev, povezanih s splavom«. To namreč vsebuje resolucija, ki jo je v sredo sprejel Evropski parlament v povezavi z državljansko pobudo My Voice My Choice (MVMC).

Splav je legalen v vseh 27 članicah Evropske unije in samo v dveh zakonodaja še skrbi, da bi splav resnično bil v službi ljudi – takrat, ko je dejansko ogroženo življenje matere. Ne v smislu, da bo morala spremeniti življenjski slog in morda združiti študijske obveznosti z materinstvom. V smislu medicinsko ogroženo. Povsod drugje se večina splavov opravi, ne da bi se kdo sploh posvetil ženski in stiski, v kateri se je znašla, če se je prisiljena odločati o postopku, ki bo usmrtil njenega lastnega otroka.

Največjo »oviro« ki jo lahko doživijo v nekaterih državah, predstavlja dejstvo, da morda izbrana klinika nima ginekologa, ki ne bi uveljavljal ugovora vesti in zato postopka ne opravi.

Ko pravica hitro postane dolžnost

Problem Evrope v resnici ni, da ženska ne bi imela dostopa do splava, ki naj bi celo »reševal življenja«, kot pravijo zagovornice pobude MVMC. Bistveno bolj problematično je, da evropska ženska, ko zanosi, pogosto sploh nima druge izbire kot splava.

Problem Evrope v resnici ni, da ženska ne bi imela dostopa do splava, ki naj bi celo »reševal življenja«, kot pravijo zagovornice pobude MVMC. Bistveno bolj problematično je, da evropska ženska, ko zanosi, pogosto sploh nima druge izbire kot splav.

Družba je naravnana v smer, da se otroka splavi, če ni 100 odstotno načrtovan. »Pravica« ženske hitro postane dolžnost – da lahko nadaljuje z življenjem kot ga je poznala prej in otrok ne bo nikomur na poti. Države se ukvarjajo s tem, kako omogočiti splav, bistveno manj pa s tem, kako vzgojiti mlade k odgovornemu pogledu na spolnost in predvsem ponuditi ženskam dejansko izbiro, da bi splav res bil zadnja, redka opcija, po tem, ko se materialno, psihološko in čustveno poskrbi za žensko, ki otroka donosi. In da je življenje nekaj, kar praznujemo, ne pa nekaj odvečnega, kar bi najraje pospravili v sterilnosti klinik v obliki pravice, ki ženskam nato odreka pravico do žalovanja za otrokom. Saj je vendar sama izbrala, mar ne?

Vsi, ki govorijo o pravici, pogosto novopečeni mamici, ki ji ponujajo splav, pozabijo povedati, da življenja, kot ga je poznala prej, ne bo več. Ona je namreč že mama s tem ko je zanosila. Vprašanje je samo, ali je mama živega, ali mrtvega otroka.

Ne glasovanje za legalen splav, pač pa za vsiljevanje splava

Najuspešnejša državljanska pobuda v Evropski uniji doslej je bila One of Us, ki je zbrala 1,8 milijona podpisov. Pozivala je Evropsko komisijo, da zaščiti življenje in bolje zaščiti noseče matere. Ni bila sicer deležna resolucije Evropskega parlamenta, je pa bila s strani Evropske komisije zavržena, češ, da gre za vprašanje, ki je v pristojnosti držav članic.

MVMC se več kot očitno vmešava v pristojnost držav članic. Želi si pridobiti evropski denar z namenom, da izigra zakonodajo, ki v dveh državah še varuje življenje. Zakonodajo, ki je po evropskih pogodbah v celoti v domeni držav članic. In zagotoviti dodaten pritisk na ti državi, da le to spremenita, vse ostale pa za vselej opomni, da si ne bi drznile slediti zgledu zaščite življenja.

Samo 202 poslanca sta v sredo ocenila, da s tem nekaj ni v redu. Da ne bo pomote. To še zdaleč ni bilo glasovanje o tem, ali naj bo splav dovoljen ali ne. To je bilo glasovanje o tem, ali naj se izvaja pritisk na države, ki ga ne dovolijo ravno z vsakim razlogom, da se davkoplačevalskim denarjem finančno nagradi tiste, ki splav delajo in odpravi vsako oviro na avtocesti do splava, ki bi ženski dala priložnost, da otroka morda vendarle obdrži.

Pomoč materam pred desetimi leti ni bila v domeni Evropske komisije, vsiljevanje splava po mnenju večine v Evropskem parlamentu očitno pač je. Posebno sta razočarali dve poslanski skupini – Patrioti za Evropo, ki naj bi bila desničarska in, kot se imenujejo celo sami, domoljubna, celo suverenistična. A francoski ter še nekateri drugi njihovi poslanci očitno pri zdravstvu in zaščiti življenja ne vidijo potrebe po tem, da vprašanje ostane v domeni držav članic.

Pomoč materam pred desetimi leti ni bila v domeni Evropske komisije, vsiljevanje splava po mnenju večine v Evropskem parlamentu očitno pač je.

In pa Evropska ljudska stranka (EPP), kjer je treba sicer priznati, da je 68 njenih glasov PROTI, proti 71 ZA še kar dober rezultat glede na to, kje je ta stranka že bila. A ne pozabimo, to niso liberalci, ki bi bili v precepu med »svobodo« do splava in načelom subsidiarnosti. To so stranke, ki bi si nekdaj rekle krščansko demokratske.

Korak v pravo smer je dejstvo, da so vodilni v stranki v glavnem glasovali proti. Bi pa skoraj podlegli glasovom aktivističnih levičark v skupini, in skoraj na ravni skupine dali signal glasovanja ZA. V resnici se gre zahvaliti v veliki meri prav slovenskim EPP poslancem, posebej Mateju Toninu, da so dosegli »prosto« glasovanje v EPP. To pomeni, da stranka poslancem ne da usmeritve, kako naj glasujejo.

Splav v Sloveniji vsekakor ni »zgledno urejen«

A tudi Tonin je nato na plenarni seji »klatil neumnosti« ko je govoril, da je v Sloveniji splav urejen in da ni nobenih težav. Ni res. Možnosti za žensko, da izbere življenje, so z več vidikov kritično omejene. Imamo en sam nosečniški center, pa bi moral biti vsaj v vsakem mestu, ki ima porodnišnico oz. ginekološko kliniko, pomoč nosečnicam v stiski pa ni sistemska, ampak sloni na prostovoljcih in darovih dobrotnikov. Nimamo uveljavljene pravice o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok na način, da bi bila ženska pred splavom dejansko celovito informirana o njenih možnostih in njihovih posledicah.

Splav je v Sloveniji vse prej kot zgledno urejen, čeprav verjamem, da je poslanec Tonin mislil predvsem to, da ženske pri nas nimajo ovir na poti do splava. Ob tem dekleta iz osmega marca pozove, naj podpise za spremembo zakonodaje zbirajo na Poljskem in na Malti »da se njihova zakonodaja ustrezno spremeni.«

Če to izjavi najbolj pro-life poslanec, ki mu je treba priznati trud pri zaustavljanju sporne resolucije, potem vemo, kako globoko je zabredla Evropa.

Ne pravim, da bi bilo treba splav ravno prepovedati. Za začetek se lahko vrnemo k sloganu, ki poudarja, naj bo redek, pred tem pa zagotovimo, da bomo kot družba odgovorni in predvsem odprti za življenje, z vsemi oblikami potrebne podpore in pomoči, namesto da slavimo lasten egoizem in udobje. Sicer se nam kaj lahko zgodi, da bomo skupaj z »nezaželenimi otroki« abortirali tudi lastno prihodnost.