“Ne gre za ruski seznam želja, to je ameriški mirovni načrt,” trdi Trumpova administracija. Ameriški predlog za končanje nasilja v Ukrajini je v resnici oboje. Kot tak je nedodelan, z vidika pogajalske taktike nepremišljeno zaletav in posledično krivičen. Je pa ameriška pobuda trenutno edini vzvod, ki lahko za pogajalsko mizo spravi Ruse in privede do premirja.
O interesih in pravičnosti
Z vidika Ukrajine in Evrope so se ZDA zadeve lotile po načelu “o nas brez nas”. Vse skupaj na daleč spominja na Churchillovo medvojno mešetarjenje, kjer je Jugoslavijo in Romunijo prepustil Stalinu, v Jugoslaviji zanetil vojno z Nemčijo, da je razbremenil lastno fronto, v obeh državah omogočil revolucijo in ju pahnil v revščino in krvavo nasilje. V zameno se je Stalin odrekel revoluciji v Grčiji, ki je ostala del Zahoda, Churchill pa je s tem blokiral dostop Sovjetske zveze do toplih morij. Pravično? Niti najmanj. A tako se odvija geopolitika. Interes ne pozna pravičnosti.
In pri trenutnem predlogu gre točno za to: interes, tako Trumpov osebni kot ameriški strateški. Prvič, Trump želi biti mirovnik, in za razliko od svojih predhodnikov se je izkazal za predsednika, ki vojne končuje, čeprav brez občutka za lokalne zgodbe. Drugič, ZDA kot država imajo interes tako v Ukrajini kot v Rusiji. Ukrajino želijo navezati nase, kar je dobro za celoten Zahod. To naj bi se zgodilo preko vloženega kapitala in poslov, torej tudi dobička od obnove, dostopa do redkih rudnin itd. Nekateri to vidijo kot izsiljevanje, češ, ZDA hočejo nekaj v zameno za pomoč, a v resnici za razliko od Bidnovih Trumpovi poslujejo znatno bolj transparentno. In zgolj dajati in nič dobiti bi bilo naivno: Zahod bi Ukrajini dovajal pomoč, dobičke pa bi na koncu pobirali drugi. Verjetno tudi Kitajci. Obenem pa sta ZDA (v resnici celoten Zahod) in Rusija našla presečno množico interesov: cilj Rusije je, da se oddalji od jarma, ki ji ga je nadela Kitajska, cilj Zahoda pa je, da manjša kitajski vpliv – tudi v Rusiji.
Bonboniera za Ruse
In to se mora zgoditi čim prej, so rekli v Washingtonu, ter prišli na dan z rokohitrskim predlogom, ki se ga ne bi sramoval noben western: instantno zasujmo Ruse z darili, pa bodo nehali. Takšno pogajalsko izhodišče je samomorilsko, saj imajo Rusi že v začetku zagotovljeno izpolnitev prioritetnih želja. Morali bi začeti nižje in popuščati na poti do kompromisa; sedaj pa bo Rusija začela visoko in lahko izsiljevala še više, saj je Zahod že pokazal, kaj ji je pripravljen dati.
Ameriški predlog je v resnici razširjen in deformiran mirovni predlog EU, ki je nastal pod vodstvom Finske. A Finci niso pristopili po kavbojsko in so bili bistveno bolj modro zadržani, in so, na primer, govorili o prekinitvi ognja in pogajanjih o upravi spornih ozemelj. Američani pa so šli na prvo žogo: njihov predlog tako veli, naj se Ukrajina trajno odreče Krimu in Donbasu, tudi tistim delom, ki jih ruski agresorji niso okupirali. Brez boja bi dali Rusom tisto, kar bi sicer z vojsko morebiti zavzemali še leta.
Sliši se bizarno, resnica pa je nekje vmes: z vojaškega vidika lahko Ukrajina pozabi na osvoboditev ozemelj za Surovikinovo linijo. Te možnosti so zamujene, pa ne zaradi nesposobnosti ukrajinske vojske, pač pa zaradi nesposobnosti zahodnih politikov. Smo pač, kjer smo. Pomembno pa je, kako sporna ozemlja pravno obravnavamo: jih gledamo kot okupirana, ali bomo priznali, da so de facto postala del agresorske države? Smo na načelni ravni dali legitimnost izsiljevalcu? Torej, v mednarodni skupnosti se izplača biti buli? Ti signali so zelo nezdravi.
Ravno tako amnestija: ni pomembno, kakšne zločine je kdo zagrešil, po ameriškem predlogu se ne bi preganjalo nikogar. Brutalna mučenja, posilstva, umori in poboji tako civilistov kot vojakov. Se bo po novem za to gledalo skozi prste? Če je storilec dovolj močan, gotovo.
To nam kaže, da je mednarodno pravo talec moči posameznih dejavnikov, nad katerimi ni nobenega organa, ki bi pravo implementiral ali kršitelje sankcioniral. Gre zgolj za dogovore, ki se jih sme kršiti, če si storilec to lahko privošči. Zato se poraja močan dvom v tisti del mirovnega načrta, ki govori o ruskih zavezah, da ne bodo napadali sosednjih držav. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Rusija v tem trenutku krši točno to zavezo iz leta 1994. Kdo jo bo ustavil, če to stori še kdaj? Kdo bo izvajal varnostne garancije za Ukrajino?
To so točke, kjer je ameriški predlog kritično pomanjkljiv. Predlogi o Ukrajini kot nevtralni članici EU, obnovi države s pomočjo zamrznjenih ruskih sredstev ter ustanovitvi Mirovnega sveta so sprejemljivi in pričakovani, tudi na 600.000 pripadnikov omejene ukrajinske sile se zdijo precej radodarna ponudba. Vendar čakamo, kakšna bo končna verzija mirovnega načrta – če ta ne bo padel v vodo. Trump je svoja prvotno trda stališča omehčal in je pripravljen na izboljšave, ki jih predlagata Kijev in EU.
Dileme Volodimirja Zelenskega
“Zelenski bo moral podpisati, če noče izgubiti še več ozemlja,” je dejal Trump. Pri trenutnih trendih je to resnic. Medtem se Zelenski zaklinja, da ne bo izdal Ukrajine; za Kijev prekoračitev rdečih črt ne pride v poštev. Toda, ali Ukrajina lahko nadaljuje vojno brez podpore ZDA? Če Zelenski predlog zavrne, tvega izgubo njihove podpore in izpade kot vojni hujskač. Če ga podpiše, izgubi ozemlje z milijarde vrednimi rudninami. Kot rečeno, osvoboditev zasedenih ozemelj v doglednem času ni možna. Prepustitev le-teh pod upravo Rusije dolgoročno ne bi bila najslabša možnost za Ukrajino: s tem bi lahko vzpostavili stabilno mejo in se ločili od ozemelj, ki predstavljajo izhodišče za delovanje sovražnikove agenture. Za stabilnost države je to pomembnejše kot imeti pod jurisdikcijo s separatizmom prepojena ozemlja.
Obenem je potrebno preoblikovati narativ kijevske vlade: če nekaj ozemlja prepustimo Rusom, smo izdali vse, ki so se bojevali in umrli za ukrajinsko zemljo. Ne drži. Poprejšnji borci so obvarovali veliko večino države in tako rekoč zagotovili zmago Ukrajine, saj agresorju ni uspel prvotni cilj, torej podvreči si celotno državo. S prekinitvijo ognja pa bi preprečili na tisoče morebitnih smrti. Skozi svoj potek je vojna dobila nove razsežnosti in novo dinamiko, in včasih je potrebno izbrati med slabo in manj slabo odločitvijo.
Zaenkrat gledamo le pogajanja o pogajanjih. Občutek je zmerno obetaven, glede na to, da tudi iz Moskve prihajajo zadržano pozitivni odzivi. No, v resnici se jim na široko smeji, glede na to, kakšen Miklavžev seznam so jim pripravili Američani. A vprašajmo se dvoje: kaj, če ga ne bi? S čim drugim bi s strani Kitajske in Irana ter od lastnega pohlepa pijano Rusijo lahko pripravili do pogovorov? In drugič, koliko vojne si Ukrajine lahko privošči? Ukrajinski narod je civiliziran in ima drugačne vrednote, kot jih gojijo v Moskvi. Svetla prihodnost ga čaka le v miru, čeprav težko izbojevanem.
Komentirajo lahko naročniki