Koalicija je predlagala višjo minimalno urno postavko za študentsko delo, daljši rok za dokončanje študija in nekaj dodatnih ugodnosti. Na prvi pogled se zdi, kot da vlada prisluhne študentom in jim želi olajšati življenje. Toda ob podrobnejšem pogledu se pokaže druga plat medalje: to niso rešitve, ampak predvolilni bombončki, ki podaljšujejo fazo »študentskega raja« in ustvarjajo celo generacijo večnih študentov.
Fenomen večnega študenta
Slovenija je že zdaj med državami, kjer študij traja najdlje v Evropi. Statistični urad RS navaja, da je za prvo stopnjo v predvidenem roku diplomiralo le 38 odstotkov študentov. Šele po dodatnih treh letih se ta delež dvigne na 56 odstotkov. To pomeni, da skoraj polovica študentov za diplomo potrebuje bistveno več časa, kot ga predvideva program.
Takšno »podaljševanje mladosti« ima svojo ceno. Najprej na osebni ravni: mladi kasneje vstopajo na trg dela, kasneje začnejo graditi kariero in prevzemati odgovornosti. Nato še na družbeni ravni: daljša študijska doba pomeni višje stroške za državo, nižjo produktivnost in zamujene priložnosti za podjetništvo in družinsko življenje.
Prekarna past v lepem paketu
Višja urna postavka za študentsko delo se sliši pravično. Zakaj bi bil študent vreden manj od redno zaposlenega? Toda bistvo problema ni v višini plačila, temveč v sami logiki. Študentsko delo je bilo zamišljeno kot priložnostna dopolnitev, način, da mladi pridobijo nekaj izkušenj in zaslužijo za osnovne potrebe.
V Sloveniji pa je postalo celoten vzporedni trg dela. Podjetja se raje zanašajo na študente kot na redne zaposlene, saj so cenejši, bolj prilagodljivi in ne zahtevajo dolgoročnih obveznosti. Rezultat je, da mladi ostajajo v vlogi »študent–delavec« še dolgo po tem, ko bi morali kot diplomanti stopiti na trg.
Paradoks je očiten: ukrep, ki naj bi ščitil študente, jih dejansko potiska v prekarne oblike dela. Dobiš nekaj evrov več na uro, a se hkrati učiš, da je negotovo delo nekaj normalnega. In ko se enkrat končno znajdeš v resnem delovnem okolju, je šok toliko večji.
Paradoks je očiten: ukrep, ki naj bi ščitil študente, jih dejansko potiska v prekarne oblike dela. Dobiš nekaj evrov več na uro, a se hkrati učiš, da je negotovo delo nekaj normalnega. In ko se enkrat končno znajdeš v resnem delovnem okolju, je šok toliko večji.
Politika in ideologija
Ni naključje, da se takšni ukrepi pojavljajo pred volitvami. Mladi so priročna volilna baza, ki jo je najlažje nagovarjati z ugodnostmi. Študentski boni do polnoči, višje postavke, daljši roki , vse to zveni lepo, a skriva politično kalkulacijo. Če mlade navadiš, da jim država vedno nekaj dolguje, in jih hkrati obdelaš z določeno ideološko indoktrinacijo, potem postanejo predvidljiva volilna skupina.
S tem pa se ustvarja mentaliteta, da je vsak neuspeh mogoče popraviti, vsak rok podaljšati in vsako odločitev preložiti. Namesto da bi mlade spodbujali k odgovornosti, jih sistem uči, da je življenje neskončna serija popravljalnih izpitov.
Hedonizem kot past
Študentska leta so brez dvoma najlepša. Svoboda, druženja, raziskovanje sveta, vse to je dragocena izkušnja. A če ta faza postane desetletje ali več, se iz užitka spremeni v beg pred resničnostjo. Hedonizem, ki je v mladosti razumljiv, se spremeni v življenjski slog, od katerega se je težko posloviti.
Takšni vzorci vplivajo tudi na širše življenjske odločitve. Zakaj bi se podal v zahtevno službo, zakaj bi tvegal z lastnim podjetjem, zakaj bi si ustvaril družino, če ti sistem omogoča, da ostaneš v udobnem »študentskem« načinu življenja? Tako nastane fenomen Petra Pana – odrasli, ki nočejo odrasti. In to ni več šala, ampak resen problem.
Kaj pa alternativa?
Rešitev gotovo ni v ameriškem modelu, kjer je študij dostopen predvsem bogatim. To bi v Sloveniji pomenilo nov elitizem in še večjo radikalizacijo univerzitetnega prostora. Potrebujemo nekaj drugega, zdrave omejitve privilegijev.
Ena možnost so strožji sprejemni izpiti. Ti bi zagotovili, da na fakultete pridejo tisti z resničnim potencialom in motivacijo. Takšni študenti bi nato uživali ugodnosti, a ob jasnem pričakovanju, da bodo program zaključili v razumnem času. S tem bi zmanjšali kulturo »večnega drugega letnika«, kjer vsako leto odpade polovica generacije.
Hkrati pa bi morali bolj spodbujati prakse in delo, povezano s študijsko smerjo. Statistike kažejo, da takšno delo izboljša zaposljivost in vodi do višjih plač po diplomi. Nesmiselno pa je vztrajati pri sistemu, kjer večina študentov dela v povsem nepovezanih službah samo zato, da preživi.
Študij mora biti privilegij in odgovornost, ne pa socialna mreža za podaljšano mladost in ne volilni poligon za politike. Če želimo, da mladi resnično zrastejo v nosilce prihodnosti, jih moramo spodbujati k pravočasnemu zaključku študija, prevzemanju odgovornosti in vstopu v svet odraslih.
Drugače bomo še naprej vzgajali generacije Petra Pana, ljudi, ki nočejo odrasti in si s tem sami kradli prihodnost.
Komentirajo lahko naročniki