Na zadnji dan pred poletnim oddihom poslancev, ko je bila pozornost javnosti usmerjena v politični poker okoli referenduma glede obrambnih izdatkov, so poslanci sprejeli še en zakon, ki utegne imeti za družbo še bistveno daljnosežne posledice, če ne bo ustavljen z zelo verjetnim jesenskim referendumom. Gre za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki uzakonja možnost medicinske zastrupitve hudo bolnih.
Poslanci koalicije so povozili celotno strokovno javnost, ki zakonu odločno nasprotuje, ter dobršen del civilne družbe s tega področja. Začelo se je tudi zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum na to temo. Novo nastala Koalicija proti zastrupitvi bolnikov ima tako zdaj sedem dni časa, da zbere 2.500 neoverjenih podpisov za začetek referendumskega postopka.
Aleš Primc poziva k oddaji podpisa za referendum, saj zakon uvaja »zastrupljanje bolnikov v njihovih hišah, stanovanjih, bolnicah in domovih za starejše. Tam, kjer bi morali biti najbolj varni. Edina pot, da to preprečimo, je referendum.«
Obravnava Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bila večkrat zamaknjena in tako morda ni naključje, da je bila sprejeta na zadnji dan pred začetkom poletnega oddiha poslancev in poslank slovenskega Državnega zbora. S 50 glasovi podpore, 34 glasovi nasprotovanja in tremi vzdržanimi so poslanci uzakonili medicinsko asistenco pri samousmrtitvi.
Ne več najbolj radikalen predlog na svetu
Po tem, ko je lani vzporedno z Evropskimi volitvami potekal tudi posvetovalni referendum na temo evtanazije oz. medicinske usmrtitve in je rezultat v nasprotju s pričakovanji iz merjenj javnega mnenja pokazal, da je slovenska javnost glede tega vprašanja precej bolj neodločena, kot se je sprva zdelo. Zato so predlog najbolj radikalnega zakona o evtanaziji na svetu rahlo omilili, in ga zadnji dan pred poletjem spravili skozi Državni zbor.
Zakon tako po novem določa tudi, da morajo biti možnosti za zdravljenje bolnika izčrpane in da ni mogoče pričakovati, da bi bolnik ozdravel, oz. bi se mu stanje izboljšalo. Prav tako zakon izrecno omejuje zastrupitev na podlagi neznosnega trpljenja, ki je posledica duševne stiske.
Učinkovino vzame bolnik, vse ostalo ostaja na plečih zdravnikov in medicinskih sester
Zakon predvideva, da bolnik pri zdravniku poda zahtevek za asistiran samomor, na kar sledita sva posveta z zdravnikom. Če tudi po tem bolnik vztraja pri svoji odločitvi, zdravnik zadevo skupaj s svojim mnenjem o izpolnjevanju pogojev poda komisiji za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Bolnik nato izbere enega od možnih načinov vnosa smrtonosnega strupa v telo, ki ga po tem, ko ga pripravita zdravnik in medicinska sestra v telo vnese sam.
Predlagateljica zakona Tereza Novak (Svoboda) je ob sprejemu povedala, da so pregledali vse komentarje in pomisleke strokovna in laične javnosti ter besedilo spremenili tako, da evtanazije ni več v njem. Prepričana je, da je v zakonu zelo veliko varovalk in po njenem mnenju ni v nasprotju z nalogami zdravnika. Ob tem dodaja, da so šli v zakoni nasproti zdravniški stroki, kjer se »verjetno tudi zaradi tega niso neposredno odzvali na sprejeto vsebino zakona.«
Zdravniška zbornica: Zdravnikom se nalaga dejanje, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja
Slednje ne drži. Že včeraj je namreč Zdravniška zbornica Slovenije ponovno odločno opozorila na resna etična tveganja, ki jih prinaša zakon. Dodajajo, da »zakon, v nasprotju z razlagami predlagateljev, uvaja zakonsko dolžnost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, da sodelujejo v postopkih pomoči pri končanju življenja.« Zakon tako ločuje med zdravstvenimi delavci, ki za razliko od drugih oseb v postopku morajo sodelovati. Zakon »zdravnikom, medicinskim sestram in drugim zdravstvenim delavcem kot zakonsko dolžnost nalaga dejanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri samomoru.«
Ob tem poudarjajo, da omogočanje smrti ne more biti oblika zdravljenja, pomoč pri končanju življenja pa ne medicinski postopek.
Ogrožanje verodostojnosti statistik smrti
Zdravniška zbornica opozarja tudi, da zakon določa, da je v mrliškem listu vpisan neposredni in osnovni vzrok smrti po izvedenem postopku prostovoljnega končanja življenja osnovno bolezensko stanje, na osnovi katerega je bil postopek odobren, in ne samousmrtitev. »Po ZPPKŽ določen razlog smrti ne ustreza dejanskemu neposrednemu vzroku smrti, kar lahko resno ogrozi verodostojnost statistike smrti v Republiki Sloveniji.« opozarjajo pri zdravniški zbornici.
Poslanci Nove Slovenije so zato vložili amandma, ki bi zadevo popravil, a so bili s strani koalicije preglasovani. Sloveniji od danes naprej tako grozi, da bo imela izkrivljene statistike umrljivosti.
Koalicija proti zastrupljanju bolnikov: Preprečimo zastrupljanje bolnikov po domovih
Nastala je tudi Koalicija proti zastrupljanju bolnikov pod vodstvom Aleša Primca in Milene Miklavčič, ki je že začela z zbiranjem podpisov za naknadni zakonodajni referendum, ki bi odpravil »krivičen in nehuman zakon o zastrupitvah bolnikov.«
Kot opozarjajo, bo po novem »zastrupitev človeka ena od zdravstvenih storitev. In to celo ena od najcenejših, ki povrhu vsega zagotovi še to, da ne boš nikoli več prosil za nobeno zdravstveno storitev in temu človeku ne bo treba izplačati tudi nobene pokojnine več.«
Prvi korak na poti do referenduma je zbiranje 2.500 podpisov, ki so v tem koraku neoverjeni in jih lahko zbere vsakdo, Koalicija proti zastrupljanju bolnikov pa jih mora v Državni zbor dostaviti v sedmih dneh.
Aleš Primc ob tem opozarja, da bi ta zakon »uvedel zastrupljanje bolnikov v njihovih hišah, stanovanjih, bolnicah, domovih za starejše. Tam, kjer bi morali biti najvarnejši. To moramo preprečiti. Edina pot za to je referendum, zato vse prosim, da oddate podpis proti zastrupljanju bolnikov.«
Opozarjajo tudi, da ima vsak pacient pravico do zdravljenja, lajšanja bolečin, oskrbe, sočutja in bližine, ne pa da se ga sili v smrt z zastrupitvijo in da je predlog v nasprotju s 17. členom ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.
Dediščina nacistične Nemčije in slovenske žrtve
V moderni dobi so prvi evtanazijo uzakonili v nacistični Nemčiji leta 1939, ko je Adolf Hitler zaupnikoma Phillipu Bohlerju in dr. Karlu Brandtu podelil odgovornost, da neozdravljivim pacientom zagotovita »milostno smrt«. Med letoma 1939 in 1945 je program evtanazije, imenovan tudi T4, samo v Nemčiji vzel približno 250.000 življenj prizadetih, poškodovanih in duševno bolnih otrok ter odraslih psihičnih bolnikov, ranjencev in starostnikov.
Po podatkih Koalicije proti zastrupljanju bolnikov je bilo med njimi tudi okoli 600 Slovenk in Slovencev.
Čeprav je zakon v nekaterih točkah milejši kot prvotni predlog, ki ga je predlagala Srebrna nit, to ne pomeni, da ni problematičen. Kot že omenjeno, ogroža statistike in sili zdravnike v dejanja, ki imajo znake kaznivega dejanja.
Predlagatelji izpostavljajo kopico varovalk, ki jih ima zakon, in v isti sapi lažejo o tem, da mu zdravniki ne nasprotujejo. A treba se je zavedati nečesa – gre za ključni korak, ko kot družba prestopimo s strani absolutnega varovanja življenja (vsaj tistega po rojstvu), k točki, da je pod nekaterimi pogoji življenje možno vzeti.
Naslednji koraki bodo bistveno enostavnejši, saj bomo že na strani, da se nekatere ljudi lahko usmrti, samo vprašanje družbenega dogovora pa je, kateri ti ljudje so in pod kakšnimi pogoji. Da ne gre za argument spolzke strmine, kaže praksa iz držav, ki so evtanazijo ali pomoč pri samomoru že uvedle. Vedno in povsod so po nekaj letih sledili naslednji koraki.
Ali sodišče oceni, da gre za diskriminacijo, ker so do usmrtitve upravičeni le nekateri, drugi pa ne, ali se po nekaj letih sprejme bolj razrahljan zakonski predlog. Kaj je naslednji vmesni korak lahko že preberete v predlogu, ki ga je pred nekaj leti že vložila Srebrna nit – evtanazija za vsakogar, ki ima 18 let in sam subjektivno ocenjuje, da neznosno trpi. V nekaterih državah gredo že korak dlje in rečejo, zakaj pa ne tudi mladoletni.
Prav zato je referendum, ki bi preprečil ta prvi korak, bistven.
Komentirajo lahko naročniki