Po smrtonosnih terorističnih napadih leta 2015, ki so pretresli Pariz, so francoske oblasti in javnost šokirano ugotovile, da so bili storilci večinoma domači teroristi. Ta boleča ugotovitev je sprožila vprašanja o obsegu radikalizacije v državi, na kar se je vlada odzvala z vzpostavitvijo nacionalnega programa za odkrivanje in deradikalizacijo “dezorientiranih” mladih.
Začetni odziv se je nagibal k iskanju “tipičnega profila”: mlad moški priseljenskega porekla, brez očeta. Vendar pa francoski strokovnjaki, ki delajo na terenu, to teorijo odločno zavračajo, poroča portal France24.
Psihiater Guillaume Monod je opozoril, da je ta stereotip nastal zaradi potrebe po hitrih odgovorih. Njegove izkušnje z radikaliziranimi zaporniki so pokazale, da imajo ti posamezniki zelo malo skupnega: med njimi so bili bivši odvisniki od drog, družinski očetje, menedžerji in nezaposleni. Prav tako je poudaril, da ima le manjšina džihadistov psihične težave.
Muriel Domenach, generalna sekretarka Medministrskega odbora za preprečevanje kriminala, je priznala, da je bila sprva prisotna iskanje “pomirjujočih, vnaprej pripravljenih in monokavzalnih odgovorov”, medtem ko izkušnje kažejo, da so vzroki za radikalizacijo številni in zapleteni.
Serge Hefez, psihiater, ki je v stiku z okoli 40 radikaliziranimi mladostniki, je prepoznal eno skupno nit: “številne, včasih precej velike, neuspehe v adolescenci”. Radikalizacija se tako zdi kot poskus izhoda iz eksistencialne tesnobe. Hefez ugotavlja, da se dinamika radikalizirane družine pogosto primerja z dinamiko sekte, zato mladostnik “išče drugo sekto”.
Francija je bila že prisiljena prenoviti svoj program, vključno z zaprtjem spornega centra za deradikalizacijo v Pontournyju. Ob koncu leta 2017 je bilo na seznamu teroristične opazovanosti okoli 25.000 ljudi, od tega 9.700 osumljenih radikaliziranih islamistov.
Monod opozarja, da preprosto reči “motite se” ne deluje. “Prava naloga je doseči, da se distancirajo od nasilja,” je zaključil.
Komentirajo lahko naročniki