Mazal Tazazo, preživela s pokola Hamasa na glasbenem festivalu: “niso zgolj morilci in posiljevalci, prišli so z načrtom. So zveri, ki živijo 5 km od mene”

»Še vedno se počutim, kot bi bilo vse, kar sem doživela, del filma. Ampak ni bil film, vse je bilo res.« nam pove 35-letna Mazal Tazazo, potomka judov, ki so se v Izrael preselili iz Etiopije. »Po konci me drži dejstvo, da imam 11-letnega sina. Če ne bi bilo njega, morda ne bi bila več tukaj. Res nočem živeti v svetu, kjer lahko delajo s tabo karkoli, samo zato, ker si Izraelec.«

Mazal, sicer študentka arhitekture in notranjega oblikovanja, je bila pred 7. oktobrom 2023 tudi delavka z otroki s posebnimi potrebami. Festival Nova je poznala že tri leta pred usodnim 7. oktobrom, zato se je res veselila velikega festivala, ki ga je čakala tri mesece. »Vsako leto so pripravljali zabave, vedno večje in bolj profesionalne. Tukaj je bil njihov največji festival s 3.500 udeleženci, skupaj z osebjem in varnostniki približno 4.000 ljudi.«

»S prijateljema Daniel in Yochaiem smo tri mesece pred festivalom kupili vstopnice in prišli v velikem pričakovanju. Vso noč smo uživali in plesali. Okoli 6.20 sem se odpravila v šotor po sončna očala. Ob sončnem vzhodu je običajno vrhunec takšnih zabav. Ko sem se vračala, so na plesišču ugasnili glasbo. Ozrla sem se v nebo in videla rakete.« Mazal živi v mestu Netivot, le nekaj kilometrov od meje z Gazo, zato je raket Hamasa vajena in ni zganjala panike. Upala je, da se bo glasba vrnila, a so njihovo upanje kmalu prekinili varnostniki, ki so  jim povedali, da je zabave konec in naj čim prej zapustijo prizorišče.

Mazal Tazazo o začetku napada na festival Nova 7. oktobra 2023 pic.twitter.com/u5C7R5Xn7R

— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 20, 2025

»Šli smo na parkirišče, kjer je nastala velika gneča. Predstavljajte si 3.000 ljudi, ki skuša hkrati oditi. Najprej smo malo počakali, da bi se gneča zmanjšala, a kmalu se je celo meni zdela količina raket nenavadno velika. Odločili smo se, da bomo kljub gneči odpravili.« Kmalu so obstali v zastoju in nekaj avtov jih je ločilo od glavne ceste, ko so zaslišali streljanje iz smeri bližnjega Kibuca Re’im. Ugotovili so, da ne gre le za rakete, ampak tudi napad teroristov.

“Na tilniku sem začutila konico puške”

»Tedaj je prišlo več policistov.« zabava je bila namreč dobro organizirana, vključno z varovanjem. »Ko smo jih videli, smo si oddahnili. Mislili smo, da bodo uredili zadevo. Ker se avtomobili še vedno niso premikali, smo se podali med drevesi, da bi se prebili do glavne ceste, a že po nekaj metrih je naš avto nasedel. Stopili smo iz avta in streljanje se je krepilo. Policiste sem slišala reči nekaj v smislu, da smo sredi vojne.«

Hitro so ugotovili, da so avtomobili pred njimi zapuščeni in da ne gre za zastoj, kot so sprva mislili. Začeli smo se skrivati in se podali proti cesti. »Nismo se bali raket, ampak teroristi so druga zgodba,« Nadaljuje Mizal. »Na cesti je streljanje začelo prihajati z vseh strani. Tekli smo, včasih tudi v krogu, in kričali, sredi kaosa, ki ga nismo razumeli. Streljanje je bilo povsod, kamor smo prišli.«

Mazal je videla policista s pištolo ob policijskem avtu. Skrila se je za njim. Za njo je prišlo še pet drugih. »Takrat sem dojela, da se dogaja nekaj velikega. Streljanje je bilo slišati z vseh strani, vedno bližje. Yochaim ob meni mi je rekel, naj se uležem na tla in začnem plaziti. Ocenila sem, da en policist ne bo kos vsem teroristom. Videla sem ljudi, ki so tekli, in ljudi, ki so se skrivali pod avtomobili.«

Nihče od tistih, ki os se skrivali pod avtomobili, ni preživel. Teroristi so šli od avta do avta in podnje metali ročne granate ter jih razstrelili skupaj s tistimi, ki so se skrivali v njih ali pod njimi. Ko je zaslišala glasove v arabščini, je vedela, da so res blizu. Skrili so se v grmovje ob cesti, ki je bilo edina krinka na sicer zelo odprtem območju.

V grmovju so se skušali zakriti, a na voljo so imeli le suh pesek in bolj malo listja – bolj slaba krinka. Gre namreč za precej sušno območje, temperature pa so bile tiste dni v zgornjih tridesetih. »Z obrazom obrnjena nazvdol sem se ulegla v grmovje in takrat so prišli. V angleščini so nam ukazali, naj vstanemo. Vedela sem, da govori nam, a se prepričevala, da to ni mogoče. Na tilniku sem začutila konico puške in nato močan udarec. Za nekaj trenutkov sem izgubila zavest.«

Mazal Tazazo o tem, kako se je skrivala in bežala pred teroristi Hamasa. pic.twitter.com/Nxdrtd7Bh3

— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 21, 2025

“Obrnila sem se in zagledala ogenj. Edini izhod je bil na cesto.”

Ko se je zbudila, jo je nekdo vlekel za noge. »Zdelo se mi je, kot bi od Boga dobila navodilo, naj se naredim mrtvo. En terorist mi je vezal noge, ko je prišel drugi in nekaj sta se menila po arabsko. Eden se mi je približal. Držala sem sapo. Prijel me je za obraz. Mislila sem, da me bo urezal. In nato je šel.« prepričana, da umira, je izgubila zavest.

»Zbudila sem se po kakšnih dveh urah. Teroristi so še vedno bili na cesti, a ne v neposredni bližini.  Poklicala sem svoja prijatelja, a nista odgovorila. Dvignila sem glavo in videla, da sta mrtva. Nato sem spustila glavo na tla.« predramili so jo streli teroristov. Vedela je, da se ne sme premikati in odločila se je ostati negibna, dokler ne pride rešitev, za katero je prosila Boga.

»Nekdo se je približal. Bila sem prepričana, da gre za terorista. Zadržala sem dih. Po nekaj trenutkih se je ulegla ob meni na tla. Videla sem, da gre za 22-letno dekle s festivala, ki se skriva ob meni. Zelo sem jo prestrašila, ker je mislila, da sem mrtva.« Ob udarcu s puško je namreč na glavi in na roki nastala rana, bilo je veliko krvi, kar je verjetno tudi terorista prepričalo, da je Mazal mrtva in so jo zato pustili.

»Prosila me je za telefon in mojim kontaktom v Whatsappu začela pošiljati sporočila s klici na pomoč in lokacijo. Tedaj sem za sabo spet nekaj zaslišala. Obrnila sem glavo in zagledala ogenj.« Teroristi so zažgali linijo grmov in dreves ob cesti. Edini izhod je bil na cesto.

Teroristi so zažgali linijo grmovja, kjer so se skrivali nekateri udeleženci festivala. pic.twitter.com/mlFygRj5mn

— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 21, 2025

»Še vedno smi slišali teroriste, ki so hodili po cesti in streljali. Ko se je ogenj povsem približal, sem se bolj zbala ognja kot teroristov. Zbežala sem do najbližjega avta in se skrila na tla ob zadnjih sedežih ter se pokrila z deko. Takrat mi je bilo vseeno, če bom ustreljena.« Ni namreč vedela, če jo je kdo videl teči v avto. Ves čas je slišala teroriste, ki so se bližali in oddaljevali. Po dveh urah je nekdo odprl avto. Prav tako okrvavljen preživeli, ob njem pa dekle, ki se je prej skrivala ob Mazal. Ko so videli, da so teroristi odšli, so se odpeljali do varne točke in od tam v bolnišnico, kjer so jo pregledali in ji zašili rane.

“Rotili so me, da jim dam upanje, a jaz sem vedela, da sta mrtva.”

A pekla s tem še ni bilo konec. »Moja prijatelja so našli po enem tednu. To je bil najtežji teden mojega življenja,« opisuje Mazal. Svojci prijateljev so jo prosili, naj jim pove kakšne informacije, ki bi jim vzbudile upanje, a ona je vedela, da ju je videla mrtva, zato ni bilo upati, da sta se kasneje rešila na varno, ali da bi bila živa v ujetništvu v Gazi.

Bila sta točno tam, kjer ju je Mazal zadnjič videla in so ju tudi našli reševalci, a sta bila zaradi ognja ožgana do neprepoznavnosti. V liniji grmovja pa je bilo veliko trupel, ne le njuni. »Počutila sem se, kot bi njunima družinama odvzela zrak. Vedela sem, da jim ne morem dati upanja.«

Prve štiri mesece po napadu je bila v hudi depresiji. »Bila sem le dekle, ki je želelo plesati in se zabavati s prijatelji. Vse se je v tistem trenutku ustavilo. Vse se je stemnilo. Zavedala sem se, da živimo ob pošastih, ki jih je nujno potrebno ustaviti.«

“To niso le posiljevalci, ki se ne bi mogli zadržati. Oni so prišli z načrtom”

Redno obiskuje kraj, kjer je potekal festival in govori z ljudmi, ki so jo pripravljeni poslušati. A ne naleti vedno na odprta ušesa. »Mnogi protestirajo proti nam, češ, da želimo slabo Palestincem. Prejemam veliko sovražnih sporočil. Danes je popularno držati s Palestino, sicer pa si izobčen. Nikomur pa se ne zdi noro, da po skoraj dveh letih še vedno v predorih pod Gazo zadržujejo naše talce , da ubijajo otroke,« razočarano pove in doda:

»Rada bi samo, da sva jaz in moj otrok varna. Ni naša krivda, če zlorabljajo svoje ljudi za živi ščit. Tudi, če vam je vseeno zame in vam je mar za Palestince in želite, da bodo svobodni, se morate boriti proti Hamasu. Hamas ubija svoje ljudi, jih zatira, zlorablja otroke. Otroke indoktrinirajo, da želijo postati mučenci in ubijati Izraelce. Otroci bi se morali igrati, ne pa razmišljati o ubijanju. V Izraelu bi otroka takšnim staršem odvzeli in ga dali v rejniško družino, ki bi poskrbela zanj.«

To so teroristi, ki so prišli z načrtom. Če želite pomagati Gazi, se borite z nami proti teroristom, ki zlorabljajo lastne ljudi v Gazi. pic.twitter.com/4l4NJWOrok

— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 21, 2025

Poudari, kako pomembno je, da se Hamas spravi z oblasti v Gazi. »To niso samo morilci in posiljevalci, ki se ne bi znali obvladati. Oni so prišli z načrtom. Na ta drevesa so privezali dekleta, gola, v njihove intimne organe so vtaknili granate. To so ljudje, ki živijo pet kilometrov stran od mene. In jaz moram živeti z njimi, ker nekateri pravijo, da so to borci za svobodo. Če želite koga osvoboditi, se borite proti teroristom.

Najbolj bizarno pa je slišati slogane kot je Geji za Gazo. Moja prijateljica je bila istospolno usmerjena. Imela je dekle. Tisti večer smo se pogovarjali o tem, da jo bo zaprosila, da razmišlja o svojem podjetju. Njih to ni zanimalo. Ubili so jo.  Ljudje v Kibucu Be’eri so pomagali ljudem iz Gaze. Ni jim pomagalo.«

Fotogalerija: