Ko strokovnjaki za mednarodne odnose začnejo v istem stavku uporabljati izraze, kot so novi svetovni red, džungla in logika 19. stoletja, ima povprečen Slovenec dve možnosti. Prva je, da skomigne z rameni in si reče: to je daleč, jaz imam registracijo avta in položnice. Druga je, da posumi: če se svet res vrača v čas, ko so veljali zobje, topovi in interes, potem bo majhna država, ki se obnaša kot moralni komentator pod članki, prej ali slej ugotovila, da je komentar brez moči samo hrana.
Božo Cerar je opozoril, da se svet lahko spremeni v džunglo in da vemo, kakšno mesto imajo majhni v njej. Erik Kopač je dodal še bolj neprijeten preizkus: poiščite male države na zemljevidu 19. stoletja. To ni akademska provokacija. To je opozorilo. V tistem stoletju so bile male države pogosto opomba, prehodno stanje ali geografska napaka, ki jo je zgodovina “popravila” z aneksijo. Če kdo misli, da smo danes imunizirani, ker imamo pogodbe, deklaracije in modro zastavo na registrski tablici, je to približno tako, kot da bi si v gozdu na čelo nalepil nalepko “miroljuben” in pričakoval, da bo volk zaradi tega postal vegan.
Kako se v takšnem svetu obnaša majhna država? Ne tako, da kriči na največje. Ne tako, da igra strogega učitelja iz zadnje klopi. Ne tako, da vsake tri tedne zamenja moralno fronto, kot bi bila zunanja politika playlist na telefonu. Majhna država preživi tako, da je predvidljiva, koristna in zavezniško zanesljiva. To ni poezija. To je biologija.
Majhna država preživi tako, da je predvidljiva, koristna in zavezniško zanesljiva. To ni poezija. To je biologija.
Pod to vlado smo dobili diplomacijo, ki deluje kot kombinacija Instagram moralnosti in birokratskega samoljubja. Premier govori na CNN, zavrnemo Odbor za mir, glasno kritiziramo Trumpa in ZDA, Izrael, bistveno manj Putina in Madura, Iran pa obravnavamo z mehko rokavico, kot da se nam bo režim v Teheranu zahvalil za razumevanje. Potem pa še tožba proti Izraelu kot vrhunec slovenske geopolitične karate predstave v kategoriji do 60 kilogramov. Udarec je lep na kameri. Nasprotnik pa niti ne opazi, da se je nekaj zgodilo.
Vabilo na večerjo
Seveda, nekdo bo rekel: saj moramo imeti vrednote. Res je. Težava je, da vrednote brez moči v džungli niso kompas, ampak vabilo, da postaneš večerja. In še huje, pri nas se vrednote prepogosto uporabljajo kot maska za notranjepolitično korist. Ko je treba doma pobrati aplavz, je zunanja politika pogumna. Ko je treba doma zadržati mir, postane pragmatična. Ko je treba doma skriti neuspeh, postane moralno vzvišena. To ni hrbtenica. To je marketing.
Ko je treba doma pobrati aplavz, je zunanja politika pogumna. Ko je treba doma zadržati mir, postane pragmatična. Ko je treba doma skriti neuspeh, postane moralno vzvišena. To ni hrbtenica. To je marketing.
Kanadski premier Mark Carney je v Davosu povedal nekaj, kar bi moralo biti obvezno branje za vsako majhno državo, ki se še vedno tolaži, da bo papir zaščitil kožo. Spomnil je na Havelovo prispodobo trgovca, ki v izložbo postavi komunistični slogan, v katerega ne verjame, samo da ima mir. Havel je temu rekel življenje v laži. Sistem ne stoji le na prisili, temveč na ritualih, ki jih ljudje opravljajo, čeprav vedo, da so lažni. Ko en sam človek preneha igrati, začne pokati iluzija.
Poanta je neprijetno jasna: ubogljivost ne kupuje več varnosti. Kupuje samo malo časa, da te pojedo kasneje. In ker v takem svetu pravila niso več oklep, se moraš zaščititi sam. Ne z deklaracijo, temveč z odpornostjo. Energijsko, prehransko, obrambno, industrijsko, demografsko. Zmanjšati ranljivost pomeni dobiti prostor za načelnost. Načelnost, ki jo lahko sesuje en ventil ali ena motnja v dobavni verigi, ni vrlina, temveč dekor.
Sklicevanje na vrednote kot nadomestek strategije
Zgodba o »na pravilih temelječem redu« je bila delno lažna že prej. Veliki so si pravila razlagali po potrebi. Trgovinska pravila so se izvajala asimetrično. Mednarodno pravo je delovalo z različno strogostjo, odvisno od tega, kdo je obtožen in kdo je žrtev. Ampak fikcija je bila koristna. Posebej zato, ker je ameriška hegemonija proizvajala javne dobrine: odprte morske poti, stabilen finančni sistem, varnostni dežnik, okvir za reševanje sporov. Skratka, sistem je bil nepravičen, vendar predvidljiv. Zato so tudi zmerne države lahko govorile o vrednotah pod zaščito moči.
Zdaj si predstavljajte to logiko v slovenskem prevodu. Mi bi najprej razpisali delovno skupino za hrbtenico. Potem bi ji dali tri mesece, da pripravi smernice o tem, ali je hrbtenica dovolj vključujoča. Nato bi jo razpustili, ker ni dosegla konsenza.
Največja tragedija naše zunanje politike ni, da ima vrednote. Tragedija je, da vrednote uporablja kot nadomestek za strategijo. Da načelnost igra vlogo ličila, ne pa hrbtenice. Da smo glasni tam, kjer je varno, in previdni tam, kjer je nevarno. To ni moralna drža. To je ritual.
Nostalgija je slaba strategija. Še slabša strategija pa je slovenska navada, da se imamo za pametne zato, ker znamo pravilno izgovoriti besedno zvezo pravno zavezujoče. Papir prenese vse. Džungla pa ne.
Govoriti je potrebno o optimizaciji, o davčnih rezih, odstranitvi smiselnih trgovinskih ovir, pospeševanju investicij v energijo, umetno inteligenco, redke zemlje, nove koridorje, o podvojitvi obrambnih izdatkov, o gradnji domače industrije. Govori o diversifikaciji partnerstev, o obrambi Arktike, o Natu, o radarjih, podmornicah, letalih,… To je politični jezik nekoga, ki razume, da se vrednote ne branijo z Instagram objavo, ampak z zmogljivostjo sebe in zaveznikov.
Majhna država v novem svetu ne sme postati ne moralna karikatura, ne tiha vazalka. Mora biti zavezniško zanesljiva, doma trdna, navzven realistična, vrednotno jasna in interesno zbrana. Ne zato, ker bi bili veliki, ampak zato, ker smo majhni. V džungli majhni nimajo privilegija iluzij.
In ko slišimo poziv, da je čas, da umaknemo plakat iz izložbe, je to tudi naš test. Ali bomo še naprej živeli v laži udobnih fraz, ali pa bomo poimenovali realnost, zgradili svojo moč in si zaslužili pravico do načelnosti. Ne s tviti, ne z nastopi, ne s samozadovoljno moralno držo. Z delom. Z resnicoljubnostjo. Z državnostjo.
Komentirajo lahko naročniki