Minuli teden bi bil eden najbolj dolgočasnih v slovenski politiki letos, če ne bi celotne leve politične in medijske srenje na obrate spravil nekdanji dvakratni predsednik republike, predsednik Socialnih demokratov, predsednik vlade, predsednik parlamenta in evropski poslanec, Borut Pahor. Tri vrstice titul v njegovih politični karieri, pa najbrž sem še kakšno pozabil, priča, da gre za najuspešnejšega slovenskega politika zadnjega tridesetletja, ki sedaj uspešno nadaljuje mednarodno kariero v zasebnem sektorju. Sedanji vladajoči levici se je namreč tako zameril, da so ga zaradi povsem evropskega in pravno vzdržnega pogleda na vojno v Gazi napadli kot stekli psi, pri čemer se je ženski del z Urško Klakočar Zupančič na čelu celo spustil na žaljiv ad personam nivo.
Pahorjev največji greh v očeh trde (post)komunistične levice je, da je s pozicije oblasti in tudi sicer nasprotni politični strani dal veljavo. Tistim, ki so jo njihovi dedje skušali izbrisati s politično motiviranimi povojnimi poboji, njihovi očetje so jih v komunizmu prepovedali, pa vendar so preživeli in v začetku devetdesetih ujeli veter v jadra demokratičnih sprememb, osamosvojili Slovenijo in narod pripeljali v resnično svobodo. Čeprav pomladni strani kasneje politično ni več šlo tako dobro kot v začetku devetdesetih, je z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije trdi levici zadala najbolj boleč udarec, s katerim se še danes ni intimno sprijaznila in gs predelala v jedru lastne biti.
Od tod tako pokroviteljski, izključevalni in na trenutke zaničevalni odnos vladajoče levice do desnice, ki ni omejen zgolj na SDS, temveč zadeva tudi zmernejše desnosredinske stranke. Deležni pa so ga tudi »njihovi«, kadar odstopijo od uniformne enopartijske logike. Najbolj osovraženi med odpadniki je ravno Borut Pahor, in zato ob vsaki priložnosti najbolj na udaru.
Pahor je vse, česar sami niso zmožni biti
Njegovim naslednikom na levi gre nedvomno najbolj v nos njegova uspešnost. Ne samo, da je domači karierni politiki dosegel vse, kar se je doseči dalo. Še zdaj, ko so ga skušali mednarodno blokirati jim ni uspelo saj jih je uspešno obvozil z zasebno pobudo na krilih svojega ugleda, političnih vezi in poznanstev, ki si jih je ustvaril v več kot tridesetletni karieri.
Nato je tu v igri zavist. Borut Pahor je vse tisto, kar sami niso zmožni biti: uspešen karierni politik z neomejenim rokom trajanja. Mednarodno ugleden in prepoznan državnik. Človek, ki so mu odprta vrata srečanj in konferenc po vsem svetu, ki ga sprejemajo in mu prisluhnejo bodoči, aktualni in nekdanji voditelji sveta. Predstavljajte si, kako svetlobna leta daleč od takšnega renomeja so njegovi domači nasledniki Robert Golob, Tanja Fajon, Urška Klakočar Zupančič in podobni!
Vzbuja jim tudi slabo vest. Sami se imajo za demokrate, oziroma si po tihem želijo, da bi bili sprejeti kot taki. A v resnici so daleč od tega, saj imajo vcepljeno enopartijsko miselnost, ki je s svojo omejeno intelektualno kapaciteto ne zmorejo preseči. To zanje ni takšen problem doma, ker še vedno uživajo zaslombo v medijih in v delu prebivalstva s ponotranjenimi vzorci titoističnega režima. Jih pa močno tepe v tujini, kjer se s svojimi stališči in početjem redno znajdejo na obrobju, skrajno levo od osrednjega toka dogajanja. Zato svoje mednarodne akcije izvajajo v družbi Gvajane, Alžirije in podobnih ter jih ni zraven med jedrnimi državami, kjer se kroji politika Evropske unije.
Prav v tem je Borut Pahor kot sodoben levo-sredinski politik evropskega kova njihova slaba vest – spominja jih na vse, kar bi si globoko v sebi sami želeli biti, da bi bili sprejeti in čislani tudi izven doline Šentflorjanske. Seveda pa bodo to hotenje »biti kot Borut Pahor« javno ogorčeno zanikali do groba.
»Če misliš s svojo glavo, včasih potrebuješ čelado«
Borut Pahor se vsega naštetega zaveda, je s tem sprijaznjen in v takšnem položaju celo uživa. Prav zato jih, neobremenjen z njihovimi političnimi intrigami, rad podraži. Svoj čas so mu očitali meglenost in ovinkarjenje v stališčih. Zdaj, ko neposredno in odkrito spregovori o ozadjih politične moči na levici ter slovenski javnosti pove kakšno je trezno evropsko stališče do domnevnega genocida v Gazi, pa bi si najbrž nazaj želeli Pahorja, ki svoje besede pazljivo zavija v celofan. A zdaj so dobili takšnega, kot so ga vedno zahtevali: odkritega in direktnega. In zdaj ga sovražijo še bolj.
View this post on Instagram
Komentirajo lahko naročniki