Tako splošno javnost, predvsem pa gradbeno stroko, razburja predlog napovedane spremembe gradbenega zakona, ki bi dovolil legalizacijo črnih gradenj, zgrajenih pred 1. 1. 1995, če je zanje plačan komunalni prispevek in zanje ni bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve ali ukrep v zvezi z nevarnim objektom. Je to sploh dopustno? Stroka pravi, da ne; pristojno ministrstvo meni drugače.
Gradbena stroka meni, da bo predlagana možnost legalizacije črnih gradenj odprla Pandorino skrinjico in zagovarja stališče, da »pavšalna« administrativna legalizacija zgolj na podlagi domneve o sprejemljivosti objekta preprosto ni mogoča, niti strokovno dopustna. Predvsem opozarjajo na problem neustrezno zgrajenih ali prezidanih objektov, rizika zastarelih instalacij (elektrika, voda, plin, ogrevanje) ter poplavno in potresno ogroženost. Menijo, da je sporočilo zakonske novele »zgradi nelegalno in počakaj na amnestijo« povsem napačno. Kot primer dobre prakse navajajo Švedsko, kjer gradbeno dovoljenje organ izda najkasneje v 30 dneh od popolne vloge, nakar lahko investitor prične z gradnjo v skladu s prijavljenim projektom. Kasnejši »popravki« ali legalizacija niso mogoči: neustrezno zgrajen objekt se podre.
Gradbena stroka meni, da bo predlagana možnost legalizacije črnih gradenj odprla Pandorino skrinjico in zagovarja stališče, da »pavšalna« administrativna legalizacija zgolj na podlagi domneve o sprejemljivosti objekta preprosto ni mogoča, niti strokovno dopustna.
Povsem nesprejemljivo
Slovenija je, kar zadeva pridobitev gradbenega dovoljenja, izredno zbirokratizirana in postopek izdaje dovoljenja traja nerazumno dolgo. Zato je takšno »reševanje« problema neažurnega izdajanja gradbenih dovoljenj (za vse tipe objektov) in razbremenitve inšpekcij povsem nesprejemljivo. Velja tudi opozorilo na potencialno nevarne objekte, ki bi se lahko znašli na trgu nepremičnin; kupci in najemniki bi le težko preverili primernost objekta pred nakupom oziroma sklenitvijo najemne pogodbe.
Že po sedaj veljavni zakonodaji črnih gradenj ni moč prodati ali dedovati; bi po predlagani noveli to morda postalo celo mogoče? In če upoštevamo ugotovitve po vsaki večji ujmi, ko imamo primere stavb, katere ogrožajo poplavne vode ali plazovi, predlagana zakonska spremembe deluje precej neresno. Morda bi bilo bolje najprej posodobiti sistem odločanja in povezati vse baze prostorskih podatkov, da bi uradniki lažje in hitreje odločali. Švedski model morda ni tako napačen, sploh če bi ga povezali z uvedbo enotne vstopne točke, kar je bilo v preteklosti že predlagano kot ukrep zmanjševanja birokratskih ovir.
V Sloveniji je gradnja objektov »v lastni režiji« precej razširjena, saj izven večjih mest v preteklosti praktično ni bilo gradnje novih stanovanjskih objektov za trg. To je investitorje sililo, da si sami kupijo zazidljivo zemljišče in sezidajo hišo. Enako velja za adaptacije, kjer ni nujno, da je bil izdelan projekt z ustreznimi statičnimi izračuni in drugimi ocenami pred pričetkom adaptacije. Večina objektov verjetno ni spornih, ampak tista sporna manjšina bi nas vse morala skrbeti.
Delijo bombončke
Prav tako se ne moremo (povsem) znebiti občutka, da je predlagana zakonska sprememba »predvolilni bombon« pred parlamentarnimi volitvami 2026. Predvsem za pridobitev glasov določenih skupin, ki želijo legalizirati svoje objekte (hiše in vikendi na kmetijskih zemljiščih, na zavarovanih območjih ali morda tudi dela romske skupnosti). Stranke, ki so na volitvah uspele z geslom »upoštevali bomo stroko«, si takšnih spodrsljajev (skoraj na tedenski ravni) res ne bi smele privoščiti.
Prav tako se ne moremo znebiti občutka, da je predlagana zakonska sprememba »predvolilni bombon« pred parlamentarnimi volitvami 2026. Predvsem za pridobitev glasov določenih skupin, ki želijo legalizirati svoje objekte.
Resorno ministrstvo niti ne razpolaga s podatkom, koliko objektov bi lahko bilo predmet tokratne »amnestije«, ki ni prva v samostojni Sloveniji. Postopek pregleda in legalizacije objekta bi enostavno zamenjali z domnevo, da za objekt ni nobenih strokovno utemeljenih razlogov proti nadaljnji uporabi. Zadošča, da naj bi bil objekt zgrajen pred 1. 1. 1995 in od tedaj v uporabi. Torej nobenega podatka o zgodovini objekta, do katerih bi imela dostop strokovna javnost in potencialni kupci/uporabniki.
Tako je več kot na mestu poziv stroke poslancem, da odločanje o zakonski noveli odložijo. Boljša bi bila poglobljena razprava, kako pristopiti k procesu legalizacije črnih gradenj in tudi posodobitvi celotnega sistema izdajanja gradbenih dovoljenj. Predlagana novela namreč problema ne rešuje, marveč ga le poglablja in vodi v dodatno poslabšanje »kulture« gradnje objektov.
Komentirajo lahko naročniki