Francoski filozof Michel Foucault, eden najvplivnejših mislecev postmodernizma, je v času iranske revolucije leta 1978–1979 javno in odkrito podprl ajatolo Ruholaha Homeinija – verskega voditelja, ki je kmalu zatem vzpostavil enega najbolj represivnih režimov sodobnega sveta. Foucault, takrat na vrhuncu intelektualne kariere, ni bil politični naivnež, temveč uveljavljen kritik zahodne modernosti, racionalizma in liberalne demokracije.
Kot poročevalec za Corriere della Sera in več francoskih medijev je dvakrat obiskal Iran in v svojih zapisih iranski upor proti šahu slavil – ne kljub njegovi islamski naravi, temveč prav zaradi nje. Islamizem je videl kot duhovno alternativo »duhovno praznemu« Zahodu – kot politično gibanje, ki bi lahko ponovno povezalo politiko, skupnost in transcendenco.
Foucault je iransko revolucijo opisoval kot zgodovinsko »singularnost«, ki obuja civilizacijo, način življenja in kolektivni smisel, izgubljen v modernem svetu. V tem je sledil idejam Alija Šariatija, intelektualnega ideologa revolucije, ki je zagovarjal zavračanje zahodne modernosti in vrnitev k islamski identiteti.
Toda že kmalu po Homeinijevem prevzemu oblasti se je pokazala resnična narava novega režima: obvezno zakrivanje žensk, brutalno zatiranje opozicije in nasilje nad protestniki. Foucault se je v nekaj tednih umaknil iz javne podpore, priznal zmoto in v pismu iranskim oblastem izrazil ogorčenje.
Kot trdi portal Spiked, zgodba o Foucaultu in ajatoli služi kot opomin današnjim “progresivnim” anti-modernistom. Foucault je podlegel skušnjavi, da bi podprl reakcionarno tiranijo samo zato, ker je bila nasprotnica Zahoda. Današnji intelektualci bi se morali iz njegove napake marsikaj naučiti.
Komentirajo lahko naročniki