Helikopterska etika med Beltinci in Portorožem

20. 8. 2025, 06:31

4 minute branja
Deli

Medtem ko je nebo nad Prekmurjem še odmevalo od rotorskega zamaha predsedničinega udobja, se je na družbenih omrežjih razlegal poznan zvok: pritajeno ogorčenje, zabeljeno z ironičnim posmehom in kot vedno, obojestransko hinavščino. Prvi očitajo luksuz, drugi se delajo, da tega ni. Mediji pa, kot že predolgo, nad vsem skupaj zevajo, namesto da bi vprašali: kaj nam ta let z državnim helikopterjem v resnici pove o vrednotah naše politične elite?

Pirc Musarjeva je iz Primorske letela v Beltince na državno proslavo, nato pa takoj nazaj na dopust. Ne bi bilo omembe vredno, če ne bi šlo za predsednico, ki si je v svoji moralni samopromociji zadala skoraj asketsko podobo varuhinje ogljičnega odtisa. V besedah, seveda. V dejanjih pa visoki razred, visok zračni prostor, nizka doslednost.

Tu ni težava helikopter. Država, ki ne more vzdrževati dostojnega protokola, naj se kar razpusti. Imamo pravico do simbolne suverenosti, do prevozov, do straže, do časti. Nihče ne pričakuje, da bo predsednica države s kolesom poganjala čez Goričko. A ravno zato, ker je simbolna funkcija v igri, ne moremo mimo dejstva, da je to še en primer, kjer so vrednote (to besedo tako radi uporabljajo) rezervirane zgolj za dekorativno retoriko. Njihovo uresničevanje pa: “le kadar ni prevroče, predaleč in preveč neprijetno.”

Če je zeleni prehod nova dogma, potem naj se ga drži tudi visoko duhovništvo te religije. Saj ne pričakujemo, da bo predsednica presedlala na konjsko vprego, a ne moremo mimo vprašanja, zakaj vedno, ko gre za lastno udobje, najdejo izjemo. In zakaj si javnost, polna reciklažnih zabojnikov in kolesarskih pasov, to znova pusti.

Če je zeleni prehod nova dogma, potem naj se ga drži tudi visoko duhovništvo te religije

Ironija je popolna. Predsednica, ki v imenu boja za trajnost skoraj meri ogljični odtis vsakega sendviča, ki ga poje v predsedniški palači, se poletno seli z obale na obrobje države v slogu zračnega taksija. V tej izbiri se skriva nenavadna usluga državi. Javnega prometa skorajda ni več. Avtobusi so v marsikateri vasi izginili kot hitro se je posušilo črnilo na marsikateri prevzemni pogodbi, brez slovesa in brez zamenjave. Vlaki peljejo mimo novih postaj, tiho in počasno, kot da bi opozarjali na absurd Potemkinove infrastrukture. V takšni realnosti je uporaba helikopterja skoraj dejanje solidarnosti z ostalimi potniki. Niso jo namreč srečali v zamudnem prometu, kjer bi blokirala že tako obupane kolone na avtocestah, ki jih vlada njene politične opcije že leta zanemarja in ignorira.

Težava z “merjenjem ogljičnega odtisa”

A hkrati je jasno, da je največji problem nekonsistentnost. Ne zamerimo, da je letela. Zamerimo, da nas s svojim moraliziranjem vsakič znova prepričujejo, da se za nas veljajo zakoni, za njih pa izjemnost. Da smo mi dolžni računati ogljični odtis, oni pa dolžni računati politične točke. Da se mi ne smemo peljati z dizlom v center Ljubljane, oni pa smejo s helikopterjem v gostilno.

To ni napaka, to je bistvo sistema, ki se je oblikoval pod krinko progresivizma, a v resnici vzpostavlja nov fevdalizem. Gospoda ima nova imena, nove embalaže in nove PR-ovske izjave, a vedno bolj očitno je, da ji je lastna udobnost pomembnejša od vseh vrednot, s katerimi nas vsak dan maltretira.

Ko bo naslednjič kdo iz vladajoče elite govoril o pravičnosti, trajnosti ali vrednotah, mu preprosto predvajajte zvočni posnetek helikopterja, ki leti iz Portoroža v Beltince in nazaj. Zvok rezil bo povedal več kot sto govorov.

In če bo kdo vprašal, zakaj desnica ni tiho, naj mu bo odgovor jasen: ker se ne borimo proti simbolom države, temveč proti lažnemu simbolizmu oblasti. Ker želimo, da bi vrednote, o katerih govorimo, bile več kot govorniški rekviziti. In ker imamo do svojega naroda več spoštovanja, kot si ga zase očitno lastijo njegovi voditelji.

Martin Nahtigal je zgodovinar, filozof in urednik revije Slovenski čas