Ko sem bil župnik, sem vsako leto pred praznikom Vseh svetnikov pri verouku vprašal otroke, ali je to vesel ali žalosten dan. Odgovor je bil vsako leto enak: praznik vseh svetih je za otroke žalosten dan. Ko sem videl, kaj otroci mislijo o 1. novembru, smo začeli skupaj raziskovati, zakaj imajo o tem dnevu tako mračno podobo. Otroci niso nikoli sami ugotovili od kod izvira njihovo občutje, da je začetek novembra otožen, melanholičen in žalosten dan.
Kratko sem jim predstavil tri razloge. Prvi izvira iz časov po drugi svetovni vojni in komunistični revoluciji, ko noben cerkveni praznik ni bil več državni praznik ali vsaj dela prost dan. Brezbožni komunizem je ljudem, posebej pa šolskim otrokom vsiljeval prepričanje, da Bog ne obstaja, zato je tudi govor o svetnikih brezpredmeten. Ker pa so tudi komunisti potrebovali vsaj en dan v letu, ko so se spominjali svojih padlih junakov, so temu namenili kar 1. november, ki je bil v evropski tradiciji kot spomin na mrtve zasidran že v predkrščanskih časih. Pod krinko tega starodavnega izročila so iz javnosti izrinili krščansko praznovanje vseh svetnikov, dnevu pa dali novo ime – Dan mrtvih. Novo poimenovanje se je hitro prijelo tudi zato, ker je kratko in po svoje tudi vsebinsko smiselno, le da kristjani spominu mrtvih posebej namenimo 2. november, ki ga obhajamo pod imenom – Vernih duš dan oz. Spomin vseh vernih rajnih.
Drugi razlog, zakaj mnogi dojemajo 1. november kot otožen dan, pa je novejšega datuma, sovpada s politično in ekonomsko globalizacijo, ki je nastopila po padcu Sovjetske zveze leta 1989. Iz Zahodnega sveta, zlasti iz ZDA, smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja »uvozili« Halloween, Noč čarovnic, ki ji je namenjen predvečer 1. novembra. Korenine tega temnega rituala izvirajo iz predkrščanske keltske mitologije. Kelti so 1. novembra slavili začetek novega leta, prehod od sončne in toplejše polovice leta v temačno in hladnejšo polovico. Verovali so, da ob polni Luni, najpogosteje prav 31. oktobra, duše mrtvih vstajajo iz grobov, ponovno pridejo na zemljo in obiščejo svoje nekdanje domove. Zaradi tega so se ljudje, prestrašeni, da bi srečali mrtve, skrivali za različnimi maskami in ustvarjali velik hrup.
S prihodom Rimljanov je dan mrtvih dobil stalen datum. Samain, črni bog lova, naj bi v noči pred dnevom mrtvih prevzel oblast nad svetom, ubil boga Sonca in odpeljal boginjo vegetacije v podzemlje, kjer je morala ostati do prihodnje pomladi. Ljudje so mrtvim, za katere so verjeli, da se v tej noči vračajo na domove, na pragu svojih hiš nastavljali hrano. Nekateri so v ta namen izdolbli repe, pese, od 16. stol. pa v Ameriki tudi buče, in vanje vstavili goreče sveče, da bi pregnali grešne duše, ki bi jim lahko škodovale, dobrim dušam pa s svetlobo pokazali pot do njihovih hiš, kjer jih je čakala hrana.
Z nastopom krščanstva sta keltska in rimska mitologija izgubili religiozno razsežnost. V ljudskih šegah in običajih pa so se ohranili nekateri starodavni rituali, ki jih je na Slovenskem preučeval in popisal dr. Niko Kuret v svojih dveh knjigah Praznično leto Slovencev. Moderna doba je te rituale popolnoma sekularizirala in zbanalizirala ter jih pretvorila v denar in zabavo. Tako Noč čarovnic ne meče le temne sence na krščanski praznik Vseh svetnikov, ampak eni od temeljnih vsebin našega življenja spodkopava resnost in metafizično globino. Vse, tudi življenje in smrt, postaja nekaj trivialnega, tvarina, ki prinaša denar kot zadnji cilj človeka, ki je izgubil vse temelje smisla in upanja.
Noč čarovnic ne meče le temne sence na krščanski praznik Vseh svetnikov, ampak eni od temeljnih vsebin našega življenja spodkopava resnost in metafizično globino.
Halloween bi morali ignorirati. Če pustimo otrokom na videz nedolžno igro z bučami, jim nehote sporočamo, da lahko praznik Vseh svetnikov po burni noči prespijo in nazadnje opustijo. Že pred petindvajsetimi leti, ko sem bil župnik v Mostah, so otroci pri verouku na moje vprašanje, kaj praznujemo 1. novembra, najbolj pogosto odgovarjali, da so se šli Halloween. Praznika Vseh svetnikov za naše otroke skoraj ni več, je le še prazna in neumna zabava, ko se gredo Halloween.
Kako preselitev v večnost dojeti kot veselo
Kako sem potem kot župnik otrokom le nekako poskušal približati praznik Vseh svetnikov ter mu dati svetel in vesel značaj? Vprašal sem jih, ali so bili ponosni in veseli, ko so toliko odrasli, da so lahko zapustili vrtec in šli v šolo. Vsi so temu pritrdili. Veseli so bili tudi po prvi triadi, ko so videli, da niso bili več najmlajši. Še bolj ponosni so bili po drugi triadi. Vsi so se strinjali, da je prvi življenjski vrhunec za mladega človeka zaključek devetletke, ki je razlog za veselje in ponos, ko lahko mladostnik rečem: Nekaj sem že dosegel. Nov vrhunec je matura ali zaključek srednje šole. Naslednji prelomni dogodek je diploma, potem poroka, rojstvo prvega otroka, prva služba. Vsi ti dogodki so razlog za veselje. Potem pa sledi šok. Zadnji dogodek, ko človek ob koncu svojega zemeljskega življenja opravi še najvišji in zaključni življenjski izpit – preselitev v večnost, pa naj bi bilo nekaj nesmiselnega, praznega in žalostnega.
Nihče se ne vpraša, kakšen smisel ima veselje na posameznih etapah življenja, če smo z vsakim dosežkom bliže končne polomije, izginotju v prah in večno pozabo. Iz tega razmisleka jasno vidimo, da moramo na svoje življenje gledati z vidika zadnje etape. Najbolj pomembno za nas je, kaj bo na koncu življenja. Na vseh področjih življenja je enako. Kaj pomaga nogometašem, če so se vso tekmo dobro borili, na koncu pa odšli v slačilnico sklonjenih glav.
Našim osnovnim občutkom se upira misel, da bi se vse življenje veselili uspehov, končali pa v pozabi. V tem ni nobene logike. Tako ne more biti, ker bi se sicer življenje takoj ustavilo. Vsi ljudje to vedo, visi to verujejo, a kljub temu po ljudsko filozofirajo, da v Boga ne morejo verovati, ker ga nihče ne more dokazati, zato naj bi bila vera samo za neuke, zgolj opij, ki se mu predajajo tisti, ki nimajo poguma za soočenje z realnostjo.
Toda kako je dejansko? Ljudje se vržemo v delo, ker hočemo uspeti, pa ne le začasno, temveč za vedno. Ljudje torej nekaj delamo, povsem drugače pa smisel svojega dela razlagamo. Naj še tako govorimo, da v Boga ne verujemo, dejansko delamo iz tihega in nedvoumnega prepričanja, da bomo uspeli, da bomo srečni, da bomo za vse dobro poplačani, da je vredno biti pošten in dober. Vsi se vržemo v življenje z vero, da bo konec dober, da nas na koncu čaka največji uspeh.
Poglejmo še drugače: vsak naslednji uspeh zasenči predhodnega. Matura je večji uspeh kot uspešno zaključena devetletka, diploma je razlog za še večje zadovoljstvo kot veselje po uspešno opravljeni maturi, ustvariti družino ter postati oče ali mati človeka bolj spremeni in osmisli kot vse diplome. Zato je prehod v občestvo svetih največji dosežek. Sv. Pavel je rekel: Nič, kar smo dosegli na zemlji, se ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.
Danes se spominjamo vseh bratov in sester, ki so že na cilju, ki so opravili še zadnji življenjski izpit, bili sprejeti v občestvo svetih in v Bogu dosegli najvišje dostojanstvo, svoj največji uspeh. Zato je praznik vseh svetih – razumljivo – vesel dan. Obhajamo ga v beli barvi, ki je barva veselja, popolne čistosti in odsotnosti vsake nevarnosti in strahu.
Poglejmo rob tega ambona, ki naj predstavlja našo življenjsko pot. Tu (pokažem s prstom na desni rob ambona) smo življenje začeli. Nekoč nas ni bilo. Kako to, da smo se sploh pojavili na tem planetu, zakaj smo vzniknili iz teme, iz nič? To, da smo prišli v življenje, ni samoumevno. Tu smo lahko samo zato, ker nas je tisti, ki je resnica in življenje, iz teme priklical v življenje. – Na drugi strani poti je spet praznina. Padca s tega roba, padca v praznino, v izginotje in pozabo nas je naravnost groza, pa naj bomo verni ali ne. Če se še tako oklepamo te realnosti, nam nazadnje zmanjka moči, ne moremo se obdržali nad breznom niča, ampak omahnemo v neznano, brez možnosti povratka.
Kristjani verujemo, da nas na tej strani čaka Oče, da tu ni tema, temveč luč. Da ne padamo v brezdanje dno, kjer bi se za večno razbili, ampak nas pričakajo Očetove roke in nam odkažejo častno mesto, nas ovenčajo ne le z diplomo, ampak z najvišjo častjo. Odslej bomo v božjem kraljestvu kraljevali. In tega stanja vzhičenosti, polnosti življenja in radosti ne bo konca. Sonce v tem kraljestvu ne bo zašlo. Karel V. (1500 – 1558), cesar svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je nekoč vzkliknil, da v njegovem cesarstvu sonce ne zaide, ker je cesarstvo tako veliko, da takrat, ko na eno stran cesarstva, na Južno Ameriko, pada mrak, na drugi strani, na Filipinih vzhaja sonce. A to so bile samo sanje, kratkotrajna resničnost, priborjena z vojnami in nazadnje z vojnami tudi izgubljena.
Samo Kristus pa vlada od sončnega vzhoda do zahoda in z njim vsi, ki so z Njim v ljubezni vztrajali do konca
Komentirajo lahko naročniki