Ta teden se je začela največja podnebna konferenca na planetu, COP30, s predstavniki več kot 190 držav, ki so se zbrali v brazilskem mestu Belém. Dva tedna bodo preživeli v pogajanjih – verjetno spornih – o tem, kako zajeziti nevarno globalno segrevanje.
A prisotna nista predsednika ZDA in Kitajske, dveh največjih svetovnih onesnaževalcev. Proti podnebnemu alarmizmu pa se je obrnil tudi eden nekoč najbolj zagretih svetovnih zagovornikov boja proti podnebnim spremembam, ameriški poslovnež in filantrop Bill Gates.
Tu si bomo ogledali, kaj meni Gates, da bi vsi na COP30 morali vedeti. Za konec pa še kratek pregled podnebnih sprememb skozi zgodovino.
V presenetljivem obratu – dva tedna pred podnebnim vrhom COP30 – je Bill Gates, eden najvplivnejših svetovnih zagovornikov boja proti podnebnim spremembam, objavil esej z naslovom “Three Tough Truths About Climate” (Tri težke resnice o podnebju), v katerem opozarja, da mora svet pri boju proti podnebnim spremembam dati v ospredje človeško blaginjo – ne zgolj temperaturne cilje.
Gates poudarja tri ključne resnice:
Podnebne spremembe so resna grožnja, a ne konec civilizacije. Svet se bo do leta 2100 verjetno ogrel za 2–3 °C, vendar napredek pri tehnologijah – od poceni obnovljivih virov do električnih vozil – že zmanjšuje predvidene emisije. V zadnjem desetletju so se napovedi Mednarodne agencije za energijo glede letnih emisij do 2040 zmanjšale za več kot 40 %.
Napredek v energiji, zdravju in kmetijstvu je najboljša obramba pred posledicami segrevanja. Gates opozarja, da bodo najrevnejši ljudje trpeli največ, a zanje podnebne spremembe niso največja grožnja – to ostajata revščina in bolezen. Učinkovitejše kmetijstvo, dostop do elektrike in zdravstvene oskrbe lahko rešijo več življenj kot sam padec globalne temperature.
Uspeh je treba meriti po vplivu na človeško blaginjo, ne le po emisijah. Po njegovem mnenju mora podnebna politika temeljiti na podatkih in učinkovitosti porabe denarja. Gates poziva k dvema prioritetama: znižanju “zelenega pribitka” (razlike v ceni med čistimi in umazanimi tehnologijami) na nič ter k strožjemu merjenju učinkov vsakega vloženega evra na izboljšanje življenja ljudi.
“Razvoj ni nekaj ločenega od prilagajanja na toplejši svet – razvoj je prilagajanje,” piše Gates in dodaja, da bi morali svetovni voditelji na COP30 sprejeti strateški premik: namesto abstraktnih temperaturnih ciljev naj postavijo v središče človeka, zdravje in gospodarski napredek.
»Težka, a nujna odločitev«
Naročniška vsebina
Podnebne spremembe skozi zgodovino
Zemljino podnebje se je v zgodovini sicer večkrat spreminjalo – od ledenih dob do toplejših obdobij. Toda tokratno segrevanje planeta poteka desetkrat hitreje kot naravne spremembe po zadnji ledeni dobi in ga poganja človek, opozarjajo znanstveniki. Naročniška vsebina
Nekaj najbolj znanih primerov sprememb:
Rimsko toplo obdobje
Raziskava španskih in italijanskih znanstvenikov je razkrila, da je bilo Sredozemsko morje v času Rimskega imperija za približno 2 °C toplejše od povprečja tistega obdobja – najtoplejše v zadnjih 2.000 letih. Toplo obdobje je trajalo približno od leta 1 do 500 n. št., nato pa se je klima postopno ohladila in postala bolj suha – sprememba, ki se po ugotovitvah raziskovalcev časovno ujema z zatonem imperija.
Raziskava nakazuje, da je obdobje intenzivnejše toplote sovpadalo tudi s prehodom iz Rimske republike v imperij, ki ga je ustanovil Oktavijan Avgust leta 27 pr. Kr.
Znanstveniki so temperaturne spremembe rekonstruirali na podlagi razmerja magnezija in kalcita v okostjih mikroskopskih morskih organizmov, najdenih v sedimentih Sicilskega kanala.
Vendar pa je zgodovinsko segrevanje Sredozemlja v času rimskega cesarstva povezano z intenzivno sončno aktivnostjo, kar je v nasprotju s sodobno grožnjo toplogrednih plinov.
Srednjeveško toplo obdobje
Med letoma 750 in 1350 po Kristusu je svet doživel obdobje nenavadno toplega vremena, znano kot srednjeveška podnebna anomalija. V nekaterih delih sveta, predvsem v Evropi, jugozahodni Severni Ameriki in posameznih tropskih območjih, so bile temperature v tem času višje od tistih med letoma 1960 in 1990 – ponekod celo za 0,3 do 1 °C.
Čeprav so tople razmere segle tako na severno kot južno poloblo, raziskave kažejo, da se segrevanje ni zgodilo enakomerno niti hkrati. Medtem ko so bili deli Evrope, Kitajske, Južne Amerike in Avstralazije toplejši, so bile druge regije, denimo vzhodni tropski Tihi ocean, občutno hladnejše kot danes.
Znanstveniki zato poudarjajo, da je srednjeveško toplo obdobje predstavljalo regionalen pojav z velikimi razlikami, ne pa globalno segrevanje, h kateremu prispeva človek v sodobnem času.
Mala ledena doba
Med začetkom 14. in sredino 19. stoletja je Zemljo zajelo izrazito hladno obdobje, znano kot Mala ledena doba (Little Ice Age). V tem času so se gorski ledeniki močno razširili v Evropskih Alpah, na Novi Zelandiji, v Aljaski in južnih Andih, povprečne letne temperature na severni polobli pa so bile za približno 0,6 °C nižje od povprečja med letoma 1000 in 2000.
Vzrok za Malo ledeno dobo ni z gotovostjo znan; podnebni strokovnjaki pa menijo, da so k njenemu nastanku in podaljšanju verjetno prispevali zmanjšana sončna aktivnost, spremembe v kroženju zraka v ozračju ter močni vulkanski izbruhi.
Mala ledena doba je sledila Srednjeveški topli dobi (900–1300) in napovedala prehod v sodobno obdobje segrevanja, ki se je začelo ob koncu 19. stoletja.
Komentirajo lahko naročniki