Državnozborske volitve 2026 se bližajo in vse bolj opazna so preigravanja, katere stranke bi lahko prestopile volilni prag. Pomembno vprašanje prihodnosti za volivca je postalo: si želimo več države, ali manj države v našem vsakdanjem življenju? Hočemo vitko ali »obilno« državo?
Če o pojmu vitke države vprašate umetno inteligenco, dobite odgovor, da pojem »opisuje politično in ekonomsko filozofijo, ki zagovarja zmanjšanje vloge, obsega in stroškov države. Osnovna ideja je, da bi se morala država vmešavati v družbo in gospodarstvo le tam, kjer je to nujno potrebno, preostalo pa prepustiti trgu in civilni družbi.« To s sabo pripelje nižanje davkov, privatizacijo in deregulacijo, manjšo javno upravo (katera primarno posluje preko spletnih kanalov) in tudi zmanjšanje obsega socialne države.
Slovenci smo (zgodovinsko) zagovorniki močne socialne države, a ta zahteva visoke progresivne davke in obsežen javni sektor. Tu se zagovorniki vitke in socialne države razhajamo. A omejitev socialne države pomeni, da je posameznik mnogo bolj odgovoren sam zase. Menda smo po preko 30 letih že dovolj zreli, da ne rabimo nenehni »rešilni jopič« v podobi socialne države.[1]
Vitka država je model, kjer se država “umakne” in pusti gospodarstvu ter ljudem, da dihajo s polnimi pljuči, hkrati pa jim odvzame varnostno mrežo, ki jo zagotavlja javni sistem.
Drug pomemben steber (po močni socialni državi kot prvem) vitke države je pravna deregulacija: zmanjšanje skupnega števila pravnih aktov in dosledno izvajanje preostalih. To zahteva obvezen premislek, ali res potrebujemo nov zakon, ali novelo obstoječega. Za povprečnega državljana ali podjetje je deregulacija smiselna, saj prinaša večjo preglednost in predvidljivost odločitev države, kar posledično vodi tudi v večjo zanimanje tujih vlagateljev (sploh v povezavi z nizko davčno obremenitvijo). Velika davčna obremenitev plač, nestabilno davčno okolje in počasnost odločanja države so eno glavnih opozoril, katere redno prejemamo s strani OECD in drugih mednarodnih organizacij.
Pomemben je tudi vidik privatizacija v smislu umika države iz večine strateških podjetji oziroma znižanje njenega lastniškega deleža. Zasebna podjetja so praviloma precej bolj učinkovita, imajo večje dobičke in boljše poslovne prakse. Če se država večinsko umakne iz strateških podjetji in ohrani največ 20 % delež, s tem dopusti vodenje s strani zasebnih menedžerjev (namesto politično nastavljenih) ter boljše poslovne rezultate. Posledično bodo verjetno lahko tudi dividende narasle in ne padle, pred čemer svarijo zagovorniki več države.
Ne hujšamo veliko
Praktično edina ukrepa v smeri vitke države do sedaj sta bila delna debirokratizacija (v letih 2020 – 2022) in delna digitalizacija javne uprave (e-Uprava in e-Vročanje); ukrepi s področja davčne razbremenitve dela in uvedbe razvojna kapice se žal nenehno odlagajo. Podobno velja s prodajo državnih deležev v strateških podjetjih[2] (energetika in infrastruktura), kjer se odlaganje prodaje upravičuje z razlogi nacionalne varnosti in preprečitve odliva dobičkov v tujino.
Povsem nobenega ukrepa pa nismo naredili na področju omejitve oziroma zmanjšanja števila zaposlenih v javnem sektorju. Drži, da so naloge pravosodja, diplomacije, pobiranja davkov ter zunanje in notranje varnosti »monopol države«, a vse ostalo je lahko v večjem ali manjšem delu stvar trga[3]. Primer: tehnični pregled in registracijo avtomobila verjetno večina že sedaj opravi pri zasebniku, hodi k zdravniku – zasebniku, morda ima otroka v zasebnem vrtcu ali šoli. Zasebniki so praviloma precej bolj fleksibilni in naredijo vse, da bo stranka zadovoljna.
Naj vas za zaključek vse povabim, da se pred volitvami z umetno inteligenco pogovorite o svojih pogledih na prihodnost države, svojih političnih preferencah in poiščete odgovor na vprašanje, program katere stranke vam je pisan na kožo. Obenem boste dobili tudi odgovor, ste zagovornik vitke, ali obsežne države. Klepet zna biti zanimiv.
Komentirajo lahko naročniki