Trpljenje umirajočih ima smisel. Če ga ne bi imelo, bi ga z zastrupljanjem odpravili že zdavnaj. Kakšen smisel, o tem smo, s pomočjo Umetne inteligence, vprašali nekaj najbolj modrih ljudi.
Možnost zastrupljanja trpečih ni neka nova tehnološka možnost, ki bi danes terjala spremembo pravil, po katerih se ravna človeštvo. Strupe sapiens pozna že desettisoče let, pa jih v ta namen ni uporabljal. Zakaj? Trpljenje posameznika ima tudi družbeno razsežnost: s tem ko bližnji in ne tako bližnji dobijo priložnost, da pokažejo odgovornost, sočutje in bližino, trpeči ne ostane izoliran, ampak skupnosti podari možnost moralnega in človeškega odziva.
Samomor ta odnos prekine. Odloči se za pobeg pred drugimi, ne omogoči okolici, da nosi del bremena, ne omogoči povezanosti, ki jo trpljenje sproži. Okolico oropa možnosti, da izpolni svojo dolžnost in moralno raste.
Slovenija je sprejela zakon, ki daje trpečim in na smrt bolnim možnost, da jim zdravnik pomaga pri samomoru, da ne bi pred smrtjo trpeli. Kako ga ocenjujete?
G. W. Leibniz (1646–1716) (nemški filozof, matematik, fizik, pravnik …)
“Odločitev zakonodajalca razumem kot izraz skrbi za posameznika, vendar opozarjam na širšo racionalno strukturo moralnega reda. Predsmrtno trpljenje ni vedno nerazumno. Lahko ima pomen za osebno zrelost, za odnose in za skupnost, ki ob njem razvije sočutje. Če družba omogoča dejanje, ki prekine naravni potek življenja, tvega izgubo občutka za povezavo med posameznimi bolečinami in skupnim dobrim. Zakon je lahko razumljen kot izraz humanosti, vendar odpira vprašanje, ali družba še priznava, da je življenje vgrajeno v širši moralni red, ki ga ne določamo sami.”
Leibniz trpljenje umešča v “najboljši možni svet,” kjer posamična zla prispevajo k večjemu redu in harmoniji (G. W. Leibniz, Essais de Théodicée, 1710). Teodiceja ni relativizacija bolečine, temveč trditev, da ima tudi negativno vlogo v celosti, ki je razumna, čeprav nam pogosto nedoumljiva. V Monadologiji (§§36–38) govori o predustanovljeni harmoniji, v kateri delni vidiki dobijo smisel šele v celoti. Od tod normativna usmeritev: maksimirati miloščino in skrb, ne pa povzročati moralno problematičnega zla dejanja ubijanja, tudi če je motiv sočutje.
Komentirajo lahko naročniki