Iransko-nemški novinar in politični komentator Bahman Nirumand, ki že desetletja živi v izgnanstvu v Berlinu, opozarja, da bi nadaljevanje vojne proti Iranu lahko destabiliziralo celotno regijo in v najslabšem primeru vodilo v svetovno vojno.
Po njegovem mnenju večina Irancev sicer nasprotuje oblasti islamskih klerikov, ki državo vodijo od revolucije leta 1979, a hkrati zavračajo vojaško vsiljeno menjavo režima iz tujine, predvsem zaradi močnega domoljubja in slabih izkušenj iz Iraka in Libije. “Režima ni mogoče uničiti iz zraka,” opozarja Nirumand in dodaja, da bi morebitna vojaška intervencija sprožila odgovor Irana, tudi z možnostjo zaprtja Hormuške ožine. Čeprav večina Irancev ne mara teokratske diktature, od zunaj vsiljenega režima prav tako ne želijo videti, zato bi poskus rušenja režima od zunaj težko uspel, je prepričan.
Nirumand, rojen leta 1936 v Teheranu, je najprej nasprotoval šahovi diktaturi, nato pa tudi teokratski oblasti po letu 1979, zaradi katere je moral leta 1982 ponovno zapustiti Iran. Kritičen je do zgodovinske naivnosti opozicije, ki je ob islamski revoluciji verjela obljubam ajatole Homeinija.
Poudarja, da trenutno v Iranu ni karizmatične opozicijske osebnosti, ki bi lahko enotno vodila odpor. Opozarja tudi na tveganje državljanske vojne zaradi večetnične sestave države in separatističnih teženj. Nirumand nasprotuje iranskemu jedrskemu programu in poziva k jedrski razorožitvi celotne regije, vključno z Izraelom. Zavzema se tudi za prenehanje iranske podpore Hamasu, Hezbolahu in hutijevcem, saj bi moral Teheran denar nameniti lastnemu prebivalstvu.
Po njegovih besedah Izrael uporablja nevarnost iranskega jedrskega programa kot izgovor za ohranjanje vpliva v regiji. Nirumand spomni tudi na strmoglavljenje demokratično izvoljenega premierja Mosadega leta 1953, ki je utrlo pot šahovi diktaturi in poglobilo sovraštvo Irancev do Zahoda – plodna tla za islamistično oblast, ki vlada še danes.
Komentirajo lahko naročniki