Dve leti nazaj sem napisal kolumno z naslovom “Čakajoč slovenskega Trumpa”, kjer sem o Trumpu pisal kot o političnem fenomenu, ki je odražal duh takratnih časov in stanja ameriške družbe. Ter si nekaj podobnega zaželel tudi v zatohli, predvidljivi in skrbno kontrolirani slovenski politiki.
Kot zadnje čase vedno bolj ugotavljam, se mi je želja uresničila – čeravno morda ne na način, kot sem si to predstavljal oziroma želel.
Manifestacija zablod politike in družbe
Fenomen izvolitve Donalda Trumpa kot predsednika ZDA sem vedno dojemal kot popolno manifestacijo zablod ameriške politike in družbe. Ne kot nekaj dobrega, ampak kot nekaj neizogibnega. Kot obliko priznanja, do kam so kot družba zabredli.
Kot obliko protesta zoper status quo. Kot “sredinec proti elitam,” ki so takšno stanje omogočile, in aktivno podpirale. Šolski primer populizma torej.
Nekaj, vsaj približno podobnega, (še vedno) menim, da bi potrebovali tudi pri nas. Četudi samo v tolikšni meri, da prevetri zatohlo politično ozračje, ter povzroči vsaj malce eksistencialne panike med našo samozadovoljno in samopašno politično elito.
A kot sem omenil na začetku, je naša politika skrbno nadzorovana. Sateliti so umetno ustvarjeni, in natančno lansirani. Matični objekti pa v svojih tirnicah nepremakljivi. “Šolski primer populizma” bi v takšnem okolju povzročil čisto preveč nepredvidljivih nevšečnosti.
Populizem z uzdo
Populizem je bilo torej potrebno obvladati in pokoriti nadzoru, preden bi bilo prepozno. Ker gre seveda za umazano besedo, ga je bilo sprva treba naprtiti političnim nasprotnikom. Ti so bili predstavniki populizma – in to celo skrajno desnega!
A to ni bilo dovolj – ljudem je vendarle potrebno ponuditi to, česar si želijo. In kaj je tu boljšega, kot ustvariti lastno populistično gibanje, osnovano na ekstremno preprosti ideji – nasprotovanju določenemu politiku – ki se ob znatni medijski podpori predstavi kot branik pred tem zlohotnim populizmom – navkljub vsem podobnostim, ki pa so seveda popolnoma naključne.
Da – če še niste ugotovili – slovenski Trump je Robert Golob. Nekatere podobnosti – kot sta vprašljiva podjetniška sposobnost ter dvomljive odločitve v privatnem življenju – so morda bolj očitne. A po mojem niso bistvene.
Vsaka podobnost je naključna
Podobna sta si namreč tudi v marsičem drugem. Tako Trump kot Golob sta samovšečna politična oportunista brez temeljnih prepričanj, učinkovito brezsramna nastopača in uporabnika sodobnih kanalov komuniciranja.
Oba v svojih javnih nastopih brezsramno blebetata različne grandiozne neumnosti, pogosto celo očitne laži. Mimogrede obljubljata bolj ali manj nemogoče stvari. Oba na svoji poziciji dokaj očitno sproti improvizirata.
Obema vladavina prava pomeni vladavina mene.
Ob vsem zapisanem izven teh oranžnih okvirjev pa bi vseeno izpostavil tudi nekaj bistvenih razlik med slovenskim in ameriškim Trumpom.
Najbolj očiten je seveda razlog za volilni uspeh – medtem ko je Trump uspel navkljub prizadevanjem vodilnih medijev in centrov moči, je Golob uspel prav zaradi njihove podpore.
Medtem ko je Trump unikaten in nezamenljiv, je Golob le eden izmed številnih potencialnih klonov, čakajočih na aktivacijo.
Medtem ko je Trump bistveno spremenil usmeritev ameriške politike, je Golob le nadzorovana kontinuiteta obstoječega stanja.
Ter seveda bistvena razlika – kdo v svoji situaciji za jajca drži koga.
Oba začenjata z maksimalističnih (obvezna božičnica za vse), pogosto bizarnih (kajenje trave v psihiatričnih ustanovah) izhodišč, morda kot sredstvo pogajanj, vsekakor pa kot pridobivanje medijske pozornosti in čustvenih reakcij.
Oba, pogosto goreče, podpirajo ljudje, od katerih tega morda ne bi bilo pričakovati. Večkratnega ločenca in serijskega prešuštnika kristjani, bogatega kapitalista in ustanovitelja zasebnega vrtca pa socialisti.
Praznovanje stanja naše politike
Kajti oba zelo dobro razumeta, kako je politika postala šov, spektakel, udarna novica na naslovnici. Izkoriščanje obstoječih delitev. Igranje na čustva. Všečna praznina. V ozadju pa čisto nobenih prepričanj, vrednot, načrtov, vizij.
Kar sicer v bistvu ni nič novega. Golob in Trump sta samo brezsramna nadgradnja tega. Priznanje (in praznovanje) stanja naše politike – in na splošno utelešenje zeitgeista politične kulture v svojih državah.
Popolno ogledalo naši (politično aktivni) družbi. Logični končni produkt let vzgajanja, grajenja in vlaganja.
Sam ponosno plešem pred ogledalom. Pa vi?
Komentirajo lahko naročniki