O argentinskem predsedniku Javierju Mileiu, ki je s svojo stranko Svoboda napreduje na vmesnih parlamentarnih volitvah pometel s peronisti, si lahko mislimo marsikaj. Lahko nas zmoti njegova retorika, polna vulgarizmov in udarcev pod pasom; njegova narcisoidna ekscentričnost; njegov življenjski slog in agresiven zagovor individualizma; nenazadnje njegovo udinjanje Izraelu, in to v času, ko so zaradi napadov izraelskih »obrambnih« sil množično umirali palestinski civilisti.
Nečesa pa mu ne moremo očitati – ekonomskega populizma. Prej bi lahko rekli, da gre pri njegovi politiki za ekonomski anti-populizem. V državi, kjer so politiki desetletja kupovali volivce z denarjem, ki ni bil njihov – kar je vodilo do serije bankrotov –, je to bistveno. To so ugotovili tudi Argentinci. Milei je pred izvolitvijo pred slabima dvema letoma jasno povedal, da bo težko. Kljub temu, da je res bilo težko in da bo težko še nekaj časa, želijo Argentinci, da s projektom nadaljuje. Ker mu verjamejo, da je to edini način, da bo kdaj bolje. Doslej je spravil pod nadzor javno porabo in inflacijo, zdaj pa se bo, okrepljen z novimi sedeži v obeh domovih parlamenta, lotil strukturnih reform.
Zanimivo je naslednje. Milei je štiri dni po zmagi na vmesnih volitvah zvišal najnižje pokojnine, pokojnine za invalide in otroške dodatke. Ko je med gostovanjem na televiziji tema nanesla na to, je Milei voditelja vprašal: »Kdaj sem to storil?«
»Po volitvah, ne pred njimi,« je odgovoril voditelj.
Milei: »Vidite? Jaz se tega ne grem. To bi bila umazana igra.«
Slovenski ekonomski populizem
Na hitro bi lahko rekli, da je kontrast s Slovenijo očiten. Golobova vlada na plečih gospodarstva (in proračunske luknje) kupuje volivce z božičnico, veljavnost vinjet pa so podaljšali ravno toliko, da bo treba kupiti nove tik po volitvah. Toda: vladi, v kateri ima pomembno, če ne glavno besedo Levica, očitati ekonomski populizem, je podobno, kot bi to očitali peronistom v Argentini. Za to so tu. Za to so bili izvoljeni. Leva ekonomska politika je pač takšna, da je bolj na strani dela kot kapitala, bolj na strani delavcev kot delodajalcev, trošenje pa ji je bližje kot fiskalna disciplina. Da takšno politiko pred volitvami še nekoliko zaostrijo, ne bi smelo biti presenetljivo.
Vladi, v kateri ima pomembno, če ne glavno besedo Levica, očitati ekonomski populizem, je podobno, kot bi to očitali peronistom v Argentini. Za to so tu. Za to so bili izvoljeni.
Presenetljivo je, da igra podobno igro, ko pride občasno na oblast, tudi slovenska desnica. In da volivci ne zahtevajo drugačnega pristopa, zlasti glede državne porabe. Najbrž je razlog v tem, da stanje javnih financ državljanov neposredno ne zadeva. Vsaj kratkoročno ne. Dlje od kratkoročnega pa gleda le redkokdo. Aktualni finančni minister Boštjančič je imel prav, ko je rekel – pa naj se sliši še tako neumno –, da denar v državni blagajni »je ali pa ni«. Če se zadolžiš, je. Če se ne zadolžiš, ga ni.
Da je zadnja Janševa vlada vodila ekspanzivno fiskalno politiko, je sicer logično. Med epidemijo je bilo treba poskrbeti, da gospodarstvo ne bi dokončno klecnilo (konec koncev naj bi celo libertarni ekonomist Milton Friedman nekoč izjavil, da smo v času krize vsi keynesianci). To pa še ne pomeni, da vlada ni bila preveč razsipna. Med drugim ni manjkalo očitnih bombončkov za kupovanje volivcev. Ko namen ni bil nujno tak, pa so bile ideje pogosto slabo zasnovane. Kdo se ne spomni digitalnih bonov, s pomočjo katerih naj bi mladina posodobila računalniške procesorje (da postanemo »narod programerjev«), na koncu pa so državni denar porabili za precenjene Applove slušalke.
Nezadostni predlogi
Predlogi političnih strank, ki jih bomo poslušali v mesecih pred volitvami, morajo biti izvedljivi in koherentni. To na primer pomeni, da če predlagaš davčno razbremenitev dela (kar bi bilo nujno), moraš hkrati predlagati znižanje državnih izdatkov, da zaradi nižjih prilivov ne bo nastala prevelika proračunska luknja. Ali pa predlagati dvig kakšnega drugega davka. Sklicevanje na mantro, ki jo imajo politiki desnice tako radi, češ da bo zaradi nižjih davkov gospodarstvo zaživelo in bodo na koncu prilivi v proračun celo višji, je premalo. Kajti tudi če mantra drži, ne drži na kratek rok, obenem pa bi nas takšno početje preveč izpostavilo nevarnostim, ki bi jih prinesla morebitna gospodarska kriza.
Dober primer slabega predloga je predlog SDS o dohodnini, ki ga je vlada zavrnila sredi oktobra. Po predlogu bi se med drugim splošna olajšava s sedanjih 5.260 evrov postopno zvišala na 10.000 evrov do leta 2028. To je precej več, kot je predvidevala dohodninska reforma Janševe vlade, ki jo je Golobova vlada odpravila. Zakaj so v SDS pripravili takšen predlog, lahko samo ugibamo. Morda ravno zato, ker so vedeli, da ne bo nikoli uresničen in se z njegovimi posledicami ne bo treba ukvarjati.
Bodo torej politične stranke, ki se uvrščajo desno od sredine, ponudile koherenten, nepopulističen ekonomski program, ki ga bodo nato – če se slučajno dokopljejo do oblasti – tudi dosledno izvajale?
Komentirajo lahko naročniki