Sandi Horvat: “Milijone, ki gredo za romske projekte, bi lahko veliko bolj učinkovito porabili.”

Minuli vikend je Slovenijo pretresel zločin v Novem mestu, ko je eden ali več pripadnikov romske narodnosti (policija še ugotavlja) do smrti preteplo očeta, ki je pred nočni lokal prišel iskati sina. Tolpa je že pred tem ustrahovala prisotno mladino. 

A niso vsi Romi nasilni, lahko bi dejali, da je takšna manjšina, problematiko katerih pa je država, še posebej očitno pod vlado Roberta Goloba, ignorirala in jo zavračala vse dokler zaradi tega ni nekdo, konkretneje 48-letni Aleš, moral umreti. Da problematika sega globlje, priča naš pogovor z zglednim državljanom romske narodnosti, ki je nastal pred soboto in ni pod vtisom tragičnega dogodka.

Pa vendar razsvetljuje del tega, kako neučinkovito se država spopada z romskimi vprašanji in nakazuje poti, ki bi bile primernejše. 

Sandi Horvat, novinar, urednik in voditelj na RTV Slovenija, predavatelj, motivacijski govornik in predsednik Romskega akademskega kluba, že leta odkrito govori o položaju Romov v Sloveniji. S trdim delom in izobrazbo je prebil številne predsodke ter postal eden najvidnejših glasov romske manjšine. Tokrat smo govorili o sistemu, ki požira državni denar, namenjen Romom in o tem, kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi sredstva dejansko prispevala k razvoju, izobraževanju in zaposlovanju članov romske skupnosti.

Že dlje časa opozarjate na to, da so projekti, ki naj bi reševali romska vprašanja, povsem napačno zastavljeni …

Res je. Namen morda ni slab, a projekte pišejo ljudje, ki nimajo nobene povezave s terenom. Ki nikoli niso stopili v naselje. In potem dobimo situacije, kot je ta s t. i. večnamenskimi romskimi centri. V nekem naselju že deluje recimo društvo, prisoten je Center za socialno delo, Center šolskih in obšolskih dejavnosti izvaja dnevno učno pomoč. In zdaj v istem objektu štarta še en center z istimi ali zelo podobnimi aktivnostmi. Za isto skupino otrok. Z istimi ljudmi. Pogosto še ob istem času. To je preprosto preveč.

Si predstavljam, da to povzroča zmedo …

Točno to. Mediji potem poročajo, koliko milijonov gre za Rome. Pet milijonov za centre, toliko za pomoč … A ne vprašajo se, kakšen je učinek. Učinek pa je, da z vsakim dodatnim projektom naselja še bolj zapiramo. Ljudem nosimo vse noter, namesto da bi jih spodbujali, da gredo ven. Da se povežejo s širšo družbo. Stik je prvi korak. In gradnja zaupanja. Seveda se to začne v naselju, a cilj mora biti zunaj.

Če Romi ničesar ne potrebujejo od zunaj, tudi nikoli ne bodo šli ven. In potem pridejo pritiski, da ni dovolj udeležbe, da niso izpolnjeni kazalniki. Ampak to je problem sistema, ne ljudi. Programov je ogromno, a so preveč razdrobljeni, niso usklajeni, cilji pa so pogosto povsem nerealni.

Naredili ste tudi zelo zanimivo analizo državnega financiranja romskih projektov. Kaj ste ugotovili? – 

Decembra lani sem za radijsko oddajo Naše poti naredil analizo, kam je šlo tisto leto 23 milijonov evrov za Rome. In rezultat je bil šokanten. Romska skupnost je neposredno prejela le okoli 2 odstotka teh sredstev. In ko mediji poročajo, da je država dala 20 milijonov za Rome, kaj pomisli povprečen gledalec? “Spet denar za Cigane.” Romski gledalec pa reče: “Kje pa je ta denar? Mi ga nismo videli.”

Kam je torej šel ves preostali denar?

Največji delež je šel za sistem. Za plače učiteljev, dodatek za dodatne učne ure z romskimi učenci, za projekte, ki jih vodijo druge ustanove. Primer: ministrstvo za šolstvo se pohvali, da je dalo 250 tisoč evrov za plače 25 romskih pomočnikov v vrtcih. Ampak istočasno je večji delež od 10 milijonov namenilo za osebne prejemke učiteljev za dodatno strokovno pomoč za učence Rome. Razmerje je absurdno. In še huje, ko sem te številke predstavil na konferenci, državni uradniki sploh niso vedeli, kam gre denar. Prosili so me, naj jim pošljem podatke. Oni, ki so za to odgovorni, sploh ne vedo, kam odteka denar.

Trenutno so vsi nezadovoljni. Večinsko prebivalstvo, ker sliši, koliko milijonov gre za Rome, in Romi, ker od tega nič ne pride do njih.

Kdo torej piše te projekte in strategije?

Ne mi. Nas, ki delamo na terenu in imamo znanje, nihče ne vključi. Nihče nas ne vpraša. Kadar govorimo v državnem zboru ali na konferencah, morda naše besede pristanejo v zapisniku. In tam tudi ostanejo – v predalu.

Vsi pa izkoriščajo romsko temo za politične točke. Levi in desni. Nekdo je lepo rekel – mislim, da je bil Darko Rudaš – da smo Romi tri leta Romi, četrto leto pa volivci. Zelo natančno povedano. Ko se bližajo volitve, vsi pridejo v naselja. Prej pa nikjer nikogar.

Kakšna bi bila po vaše konkretna sistemska rešitev na to razdrobljenost in ne transparentnost?

Jasno – krovni program. Ne projekt za leto ali dve, ampak desetletni program. Enoten, usklajen, s sodelovanjem vseh ministrstev: šolstva, dela, zdravja, sociale. Brez komunikacije med njimi ne bo šlo. Trenutno ima vsak svoje projekte, vsak dela po svoje, včasih celo na isti lokaciji ob isti uri. To je popoln kaos.

Kdo bi moral voditi tak program?

Kdo dobi največ?

Tisti, ki delajo na področju, a nimajo nobene povezave z ljudmi. Medtem pa tisti, ki imamo stik s skupnostjo, dobimo najmanj. Lani sem recimo za 24 strokovnih usposabljanj za študente – bodoče pedagoge, socialne in zdravstvene delavce … prejel nekaj več kot 2.000 evrov. To je skoraj simbolično. Potni stroški, priprava, izvedba, intelektualna lastnina … vse to sem pokrival sam. In še dopust sem moral vzeti, če sem predaval v Ljubljani. Vse, kar dobiš, je malo peska v oči. Potem pa se pričakuje čudež. Pa ga ni. Zato ves čas govorim: ne rabimo več projektov, rabimo vizijo. In ljudi, ki vedo, o čem govorijo.

Načeloma je zelo malo romskih otrok, posebej na Dolenjskem, vključenih v vrtce. Zakaj je temu tako?

Vse je odvisno od vodstva na terenu, projekt je le orodje.

Imate še kak primer dobre prakse?

To so zelo konkretni premiki …

Res je. Ko se Roma izobrazi, zaposli in deluje v skupnosti, je takoj zgled drugim Romom. Starši vidijo: to si želim za svojega otroka. Taka zgodba potegne druge za seboj. Danes ima ta organizacija že pet zaposlenih Romov. Tudi Rominjo z dvema magisterijema iz pedagogike in sociologije. Vse je odvisno od vodstva na terenu, projekt je le orodje.

Kljub temu pa še vedno ostaja velik delež otrok, ki osnovne šole ne zaključijo. Kje se zgodi prelom?

Običajno pri prehodu v najstniška leta. Takrat se začne največji odmik. Starši niso dovolj velika opora najstniku. Iz povsem preprostega razloga, ker tudi njim šola nikoli ni bila pomembna. Še zlasti na Dolenjskem opažam, da tega pritiska doma ni. Šola ni vrednota.

Ampak to se počasi spreminja, kajne?

In ravno tu je največ možnosti za spremembe. Pri mladih romskih starših. To je ciljna skupina, ki jo programi sistematično ignorirajo. Oni ne vedo, kako vzgajati, zakaj pošiljati otroka v šolo ali vrtec. Nimajo orodij, znanj, izkušenj. Ne vedo, kaj pomeni biti starš v sodobni družbi. Če bi razvili programe, posebej za mlade romske starše, bi bil učinek izjemen. In ravno Dolenjska bi bila idealna regija za pilotni projekt.

Če bi pred 15 ali 20 leti sistem delal z mladimi starši, bi danes imeli generacijo otrok, ki bi vstopali v srednje šole z drugimi ambicijami.

Zakaj ravno Dolenjska?

Zaradi gostote mladih brezposelnih Romov brez izobrazbe. Mnogi med njimi nimajo nobenih ciljev. Hodijo se prijavljat na zavod in to je to. Mnogi se niti ne zavedajo, da bi lahko bili kaj več. In če jim nekdo nekaj pove, to dojemajo kot pritisk, kot obveznost. Seveda so izjeme, a redke.

Pred kratkim sem bil na dogodku Zavoda za zaposlovanje, kjer mentorji pripravljajo Rome na enoletno svetovanje in usposabljanje pri delodajalcih. Povedal sem jim: »Vi ste prvi stik. Če bo prvi vtis slab, ta oseba nikoli več ne bo prišla.« Govoril sem iz lastne izkušnje – jaz sem imel srečo, da sem imel odlično svetovalko. Postavljala mi je prava vprašanja. Hotela je vedeti, kdo sem, kaj zmorem, kaj si želim. Na podlagi tega mi je ponudila možnosti.

Ampak razlika je bila, da ste vi želeli delati in nekaj narediti iz sebe …

Tako je. Jaz sem si želel več. Večina mladih pa danes pride tja, ker morajo. Brez motivacije. Zato je pristop ključen. Z eno Rominjo iz Kočevja sem govoril le minuto, pa sem jo že vprašal: »Kje se vidiš čez pet let?« Ni vedela. Jaz pa sem ji rekel: »To je okej. Poglejva, v čem si dobra. Začniva tam.«

Če bi to delali pred 20 leti …

Bi danes imeli prvo generacijo uspešnih Romov na Dolenjskem. Danes delamo z otroki teh staršev. Ampak ključno bo, kaj bo naredila današnja generacija mladih staršev. Oni bodo vzgajali naslednjo generacijo. Če zdaj ne delamo z njimi, zamujamo naslednjih 15 let.

Imam nečakinjo, ki je vpisala sina v vrtec. Pred tem je bil nemiren, neposlušen. Po dveh mesecih v vrtcu sedi pri mizi, reče prosim in hvala. Te drobne spremembe so ogromne. Mladim staršem pa niso samoumevne, ker sami tega niso nikoli doživeli. Njim je normalno, da otrok ne gre v vrtec, ker tudi oni niso šli. Ne razumejo, kaj jim vrtec prinese.

Težava je tudi znanje slovenskega jezika. Na Dolenjskem nekateri verjamejo, da je njihova mešanica romščine in slovenščine romščina. Nikoli niso slišali čiste slovenščine. Ne ločijo, ker niso imeli stika s šolo. In to je posledica, ne vzrok. Vse te “težave”, ki jih sistem zaznava, so rezultat ne ukrepanja.

In kar gledamo kot ekscese, je pravzaprav simptom …

Točno to. Eksces, kriminal, konflikt … vse to je posledica dolgoletnega zanemarjanja ključnih področij. Če gori hiša, ne rešujemo zaves. Treba je pogasiti vzrok. Ampak v Sloveniji raje gasimo dim. In potem se čudimo, zakaj nič ne deluje.

Zakaj država, kljub temu da že imamo romske diplomante in magistre, teh ljudi ne zaposli ali ne izkoristi njihovega znanja?

Kako pa je v tujini?

10 milijonov evrov letno gre za učitelje, ki imajo dodatne ure zaradi romskih učencev. Vprašam: kaj točno delajo za teh 10 milijonov? Koliko otrok je zaradi tega zaključilo šolanje?

So Romi digitalno pismeni?

Zelo. V bistvu so digitalno presenetljivo močni. Facebook je še vedno najboljši kanal za informacije znotraj romske skupnosti. Skoraj vsi ga imajo. Ko vprašam za elektronski naslov, jih veliko reče, da ga nimajo. Ko pa vprašam, če imajo Facebook, odgovorijo: »Ja, to mi je naredil kolega.« Različne organizacije, tudi nevladne, ga uporabljajo za obveščanje – ustvarijo skupino, dodajo vse, in tako komunicirajo.

To bi lahko bolje izkoristile tudi šole. Ampak pri tam pogosto slišimo: ni v moji pogodbi, zakaj bi to delal. Po drugi strani pa se od mene pričakuje, da vse naredim prostovoljno samo zato, ker sem Rom. In potem vidim številke: skoraj 10 milijonov evrov letno gre iz šolskega ministrstva za učitelje, ki imajo dodatne ure zaradi romskih učencev. Vprašam: kaj točno delajo za teh 10 milijonov? Koliko otrok je zaradi tega zaključilo šolanje?

Matematika ne zdrži …

Ne zdrži. Če imamo 12 tisoč Romov v Sloveniji, tretjina jih je otrok. To pomeni okoli 3 tisoč šoloobveznih otrok. Ne mi reči, da za teh 3 tisoč otrok potrebujemo gardo dodatnih učiteljev, ki porabijo 10 milijonov evrov. Če bi bil učinek, bi bilo drugače. A ga ni. Ta denar bi se dalo izjemno učinkovito uporabiti drugače.

Da ne bova samo o slabih stvareh. So tudi svetli primeri, da ljudje iz romskih naselij uspejo, imajo podjetja, urejena življenja.

Ogromno jih je, samo se o njih ne piše. V projektu Romani Zour sem spoznal Rominjo, ki ima s.p. za odkup avtomobilov. Zdaj ga vodi njen sin, ona pa uživa v vlogi babice. Poznam tudi kar nekaj pripadnikov romske skupnosti, ki imajo svoja podjetja ali popoldansko obrt. Takšnih primerov je več, kot si ljudje mislijo. Samo niso medijsko zanimivi.

Na Dolenjskem so vendarle že kar nekaj časa stalne napetosti. Obstaja realna težava, ni vse samo medijski šum. Kako to preseči, kako prekiniti ta začaran krog?

Kako to, da se ne zgodi prenos dobrih praks iz Prekmurja na Dolenjsko …

To je neverjetno. Vsi vedo, kaj imamo v Prekmurju. Vedo, kako se dela. Ampak niti ne pridejo pogledat. Vedno rečem: ne hodite samo na Puščo, pridite pogledat druge, bolj skrite primere. Zakaj ne pridejo? Ker jih ne zanima. Ker jim morda ustreza trenutna situacija.

Tudi na simbolni ravni. Če ne gre župan v naselje…

Ja. Ko snemam za televizijo in vprašam župana, če ga lahko posnamem v romskem naselju, reče: »Ne, samo na občini.« Zakaj ne v naselju? Tam bi moral biti doma. A ko vprašam ljudi v naselju, kdaj so nazadnje videli župana, rečejo: »Tega novega še nismo.«

Pri nas v Prekmurju si ne predstavljamo, da župan ne bi šel v naselje, ki je na njegovem ozemlju.

Kaj pa zakonodajni predlog dvanajstih županov, ki je bil zavrnjen?

Poskusili so. Nimam težav s tem, da se zakonodaja spremeni, tudi zakon o romski skupnosti se mora razvijati. A ne na silo. Ne zato, ker zdaj nekomu politično ustreza. In ne brez dialoga z Romi. Župan ni stroka. Lahko pozna teren, a če še nikoli ni bil v naselju, potem tudi nima realne slike. In to se dogaja.

To bi lahko reševali tudi romski svetniki …

Bi, ja. A jih večina ni aktivnih. Pogrešamo jih. Neromski svetniki povedo, kaj potrebuje njihovo naselje. Zakaj romski ne povedo? Zakaj ne predstavijo potreb, ne vztrajajo, da gre v proračun? Zakaj župan ne zahteva, da se gre pogledat teren? Pri nas v Prekmurju si ne predstavljamo, da župan ne bi šel v naselje, ki je na njegovem ozemlju.

Verjetno pa se tudi tukaj politično izkorišča situacija.

Torej moram paziti kaj bom napisala … 🙂

Zdi se mi pomembno, da se to napiše brez senzacionalizma …

Tako etničnost ni osnova, ampak kontekst …

Točno. Če je kdo koga napadel, ga ni zato, ker je bil Rom, ampak ker je bil z njim v konfliktu. Ker je nasilen. Pika.