»Če bi mi to predlagali, bi bili dvojni fašisti in če bi Aleš Hojs napovedal vstope v stanovanja brez odredbe, po Ljubljani ne bi vozili samo kolesa, ampak tudi motorje.«
Takšen je bil prvi komentar trikratnega predsednika vlade, Janeza Janše na predlog Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, ki ga je aktualni premier Robert Golob populistično poimenoval »Šutarjev zakon«.
Imenovanje zakona po ubitem Novomeščanu je PR-ovski trik, s katerim Golob signalizira ciljno ukrepanje proti Romom, čeprav bo »omnibus zakon«, ki posega v sedem drugih zakonov, veljal za vse državljane in za celotno Slovenijo. Premier se v resnici ne boji Romov, saj jih je njegova vlada do zdaj ujčkala v zibelki pozitivne diskriminacije. Golob se boji besnih državljanov, ki čutijo krvave posledice njegove dosedanje nonšalance do romskega nasilja. Resnicoljuben naziv bi zato bil »Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje Golobove oblasti tudi v prihodnje«, saj gre v resnici za to in ne za kaj drugega.
Nazaj k bistvu. Janša pravi, da bi sam bil ožigosan za dvojnega fašista in prav ima. Ne samo to, če bi ukrepe kot so širjenje pooblastil policiji pri vstopu v stanovanja brez sodnega naloga, možnost uporabe nezakonito pridobljenih dokazov na sodišču, pridobivanje podatkov z mobilnih telefonov in nenazadnje aktivacijo vojske za patruljiranje na meji, sprejela katerakoli desnosredinska vlada, bi aktivisti naredili kraval, ki bi se slišal do Bruslja in čez, s tromostovja pa bi visele lutke z obrazi ministrov in njihovega predsednika.
Zdaj pa je v prestolnici vse mirno in tiho, kolesarjev in bralcev ustave ni na spregled, tovrstni »represiji« in »militarizaciji« pa ne nasprotuje niti Levica. Slednje je zgolj dokaz več njene zlizanosti z najmočnejšo vladno stranko in quid pro quo odnosa Mesca z Golobom – premier ga bo kot odgovornega za romsko problematiko zaščitil pred ljudstvom, Mesec pa bo lojalno prikimal vsemu, kar Golob potrebuje za ohranitev oblasti, četudi je v kontradikciji z vrednotami Levice in vsem, kar so do sedaj v politiki počeli in zagovarjali.
Kaj nam to pove o slovenski politični preteklosti in prihodnosti?
Najprej to, da Janez Janša ni nič večji avtoritarec kot kakšen Golob, Janković in podobni izbranci leve opcije, ob desnosredinskih vladah pa v Sloveniji ne vlada fašizem, temveč de facto mehkejša oblika demokracije kot takrat, ko so na oblasti levičarji. Mit o avtoritarni desnici je le lažna karikatura, ki jo leva mašinerija slika vedno znova, kadar za kakšno leto ali dve izgubi oblast in s tem privilegije vpliva, položajev, dobro plačanih mednarodnih funkcij, predvsem pa kanalizacije davkoplačevalskega denarja v svoj požrešen politično-ideološki aparat, namenjen vzdrževanju politične (pre)moči.
Čas levih vladavin je za demokracijo bistveno bolj ogrožajoč že zaradi opisanega manjka nadzora kritičnih dominantnih medijev, finančno podmazanih civilnodružbenih aktivistov, do neke mere instrumentalizirane policije in tožilstva. Objektivno dejstvo je, da so desnosredinske vlade v Sloveniji pod bistveno večjo kontrolo demokratičnih institucij kot levičarske.
In kaj vemo za prihodnje?
Ko bodo ob naslednji desnosredinski vladi na ulicah ponovno Jenulli, Zlatkoti in Mukiji vpili o oblastni represiji, večinski mediji dramatično poročali o koncu demokracije v Sloveniji, Nike Kovač pa fajtale proti avtoritarcem na oblasti, bomo najbrž zdaj že vsi vedeli in razumeli, da je vse skupaj velik blef, ki služi le zrušitvi vlade in vrnitvi levice na oblast.
Če bodo trdili drugače, jih bomo zgolj vprašali, kje so bili, ko je Golobova vlada vpeljala zgodovinske, ustavno sporne represivne ukrepe z najširšimi policijskimi pooblastili do sedaj in izvedla militarizacijo družbe z aktivacijo vojske v notranjepolitične namene, rekordnim obrambnim proračunom in največjimi orožarskimi posli v zgodovini samostojne države.
Zato, če smo pod Janšo imeli fašizem, imamo pod Golobom dvojni fašizem. In vse tiho je bilo. To je vse, kar morate vedeti o naravi slovenske demokracije.
Komentirajo lahko naročniki