Gašper Mauko: Ko te na drugem koncu sveta sprejme skupnost Slovencev v slovenščini, ti to da občutek domačnosti in topline, ki ga v Sloveniji človek pogosto pogreša (1. del)

Slovenski duhovnik Gašper Mauko je pred slabim letom odšel med Slovence v Argentini, kjer domovine ne pogreša. Deluje namreč med ljudmi, ki po skoraj osemdesetih letih še vedno ohranjajo svoj jezik in kulturo.

V pogovoru deli izkušnje življenja pod južnim križem, ohranjanja vere in jezika ter tudi, zakaj tretja generacija izseljencev domovino ljubi bolj kot marsikdo doma. Zakaj so argentinski Slovenci rane, ki še vedno delijo domovino, lahko pozdravili, zakaj je tam narodna zavest povsem drugače živa in česa bi se lahko v domovini učili od rojakov v Argentini?

Kakšna je vaša vloga med Slovenci v Argentini – kje in kaj pravzaprav delate?

Prvega pol leta sem deloval v Buenos Airesu, predvsem v Slovenski hiši (središče povojne slovenske emigracije), kjer se odvijajo glavni skupni dogodki skupnosti. Prav tako tu poteka Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka, tu je sedež Zedinjene Slovenije (krovna organizacija povojne slovenske skupnosti v Argentini), Slovenske kulturne akcije in Dušnega pastirstva Argentine, ki med drugim skrbi za cerkev Marije Pomagaj.

Na sosednji ulici se nahaja duhovniška hiša, kjer živimo duhovniki, saj je Slovenska hiša namenjena kulturnemu, pastoralnemu in šolskemu dogajanju. Izven tega osrednjega dela Buenos Airesa (Ciudad Autónoma de Buenos Aires) je v provinci še šest slovenskih domov, kjer potekajo sobotne slovenske šole, mladinske in športne dejavnosti, pevske vaje zborov ter ponekod tudi tedenska večerna druženja. Ob petkih zvečer ljudje pridejo na tarok ali namizni tenis, odprt je bar in poteka družabno življenje.

Kjer so ljudje ostali združeni tudi v okviru katoliške vere, najbolj živo ohranil jezik in kulturno dogajanje.

V Buenos Airesu sem deloval skupaj z gospodom Francijem Cukjatijem in gospodom Robertom Brestom. Gospod Franci je delegat Dušnega pastirstva, kar pomeni, da ga je Slovenska škofovska konferenca imenovala za vodenje in koordinacijo pastorale Slovencev v Argentini; je argentinski Slovenec, duhovnik pa je tudi njegov brat Janez. Gospod Robert pa je v Argentini za petletni mandat, tako kot jaz. Ko se je gospod Janez upokojil in odšel v Buenos Aires, sem bil premeščen v Mendozo.

Sprva sem živel pri sorodnikih, ker je bilo treba stanovanje za dušnega pastirja preurediti. Sedaj živim v slovenskem domu, kjer ob sobotah potekata slovenska šola, imenovana po svetih bratih Cirilu in Metodu, in srednješolski tečaj. Kot duhovnik skrbim za vsakodnevno sveto mašo v slovenščini in druge pobožnosti v cerkvenem letu, imam verouk in pomagam pri poučevanju slovenščine v šoli, ter spremljam skupnost pri različnih kulturnih in drugih dejavnostih.

Slovenci tu so privzeli temperament Latinske Amerike in znajo to družinskost lepo preplesti s slovensko tradicijo.

Kako velika je skupnost, za katero skrbite, in koliko je vseh Slovencev v Argentini?

Točnih številk nimamo; za celotno Argentino se navaja številka okoli 30.000 Slovencev. A to ni homogena skupnost. Slovenci so prihajali v več valovih in zaradi zgodovinskih okoliščin je zadnji val ostal najbolj povezan ter ohranil jezik, tradicijo in kulturo najbolj žive. T. i. staronaseljencev ne vežejo tako stalne in žive vezi s skupnostmi, nastalimi po drugi svetovni vojni, čeprav to ne pomeni, da se ne poznamo. Res pa je, da pri njih slovenščina pogosto ni več živa, niti nimajo svojih šol ali tečajev. Zato resnično živo slovensko skupnost po moji oceni tvorijo predvsem tiste skupnosti, ki so združene pod Zedinjeno Slovenijo. Govorimo o skupnostih v Buenos Airesu, Mendozi in Barilocheju.

Te skupnosti so gotovo ostale s Slovenijo in slovensko kulturo bolj povezane tudi zaradi skrbi Dušnega pastirstva. Opazil sem namreč, da se je tam, kjer so ljudje ostali združeni tudi v okviru katoliške vere, najbolj živo ohranil jezik in kulturno dogajanje. Žal pa so tudi naše vrste v zadnjih dvajsetih letih postale zdesetkane. Medtem, ko je bilo v začetku 21. stoletja slovenski skupnosti na voljo še več kot deset duhovnikov, smo danes za slovensko skupnost v celi Argentini ostali samo še štirje.

Koliko je torej Slovencev, ki v Argentini aktivno ohranjajo slovenski jezik in kulturo?

Natančno ne vem; v Buenos Airesu jih je nekaj tisoč, v Mendozi je v Društvo Slovencev Mendoza vpisanih približno 130 članov, aktivnih pa okoli 200. Slovencev v Mendozi je sicer več, a zaradi zgodovinskih okoliščin in osebnih nazorov nekateri ne prihajajo v dom in ne ohranjajo slovenščine. Marsikoga so doma kot otroka aktivno učili slovenščine, danes pa je ne govori več, niti s potomci.

Tu še nisem srečal človeka, ki bi te sprejel s slabo voljo.

Slovenska skupnost v Argentini je torej zelo kompleksna. Marsikdo je sicer aktiven in ohranja vsaj zunanje znake kulture, a v tako širokem obsegu kot v slovenskih domovih, posebej v Buenos Airesu, malenkost manj v Mendozi in Barilocheju. Drugod slovenstva ne ohranjajo. Slovencev s slovenskim državljanstvom, ki bi se identificirali kot Slovenci, je sicer bistveno več kot tistih, ki še aktivno delujejo v slovenskih domovih.

Kaj te je ob dosedanjem delu v Argentini najbolj presenetilo, navdušilo, zaznamovalo?

Prva stvar, ki te zelo pozitivno preseneti in je med skupnostmi po svetu nekaj posebnega, je, da kamorkoli sem v Buenos Airesu prišel, nisem potreboval španščine. Zato je moja španščina še danes uboga, uporabljal sem skoraj izključno slovenščino, razen v trgovini ali na kavi. Ko prideš v tujo državo na drugem koncu sveta in te po osemdesetih letih še vedno sprejme skupnost Slovencev v slovenščini, ti to da občutek domačnosti in topline, ki ga v Sloveniji človek pogosto pogreša. Slovenci tu so privzeli temperament Latinske Amerike in znajo to družinskost lepo preplesti s slovensko tradicijo.

Morda bo kdo razočaran, a sam doslej nisem čutil domotožja. Slovenije res ne pogrešam, ker sta Slovenija in moj dom tukaj. K temu pripomore tudi to, da imam v Mendozi sorodnike. A že v Buenos Airesu, kjer nisem nikogar poznal, sem imel občutek, da sem v trenutku, ko sem stopil na argentinska tla in so me pričakali, postal njihov, kakor da bi se poznali že od rojstva.

Presenetila me je tudi sama Argentina; ljudje so izredno prijazni in topli ter ti, še posebej, ko vidijo, da si zbegani tujec, pomagajo. Bil sem v več slovenskih skupnostih po svetu in te povsod počasi usihajo. Starejši umirajo, mlajši izgubljajo stik. V Argentini je utrip popolnoma drugačen. Tudi tu je manj otrok in veliko argentinskih Slovencev se je odselilo, a skupnost še zmeraj ohranja ogromno energije in dobre volje.

Posebej me je presenetil narodnozavedni naboj. Spomnim se, kako me je pred letom in pol, ko smo z oktetom Oremus gostovali v Argentini in obiskali Bariloche, Buenos Aires in Mendozo, ob koncu srednješolskega tečaja ganila himna izseljenskih Slovencev. Solze so mi tekle. Tisto povezanost in zavednost sem v Sloveniji večinoma pogrešal.

Čemu pripisuješ, da lahko tretja generacija izseljencev ohranja tovrstno ljubezen do domovine, medtem ko je v domovini ta večkrat razumljena celo slabšalno, tudi politično in medijsko?

Domovinski naboj so ohranili prav zato, ker so bili preganjana generacija. V imenu globoke vernosti so tudi znali narediti korak naprej, dozoreti v odpuščanju in stvari niso prelagali na potomce; niso jih, po domače, “pumpali” s tem.

Na žalost je to posledica naše nerešene polpretekle zgodovine, ker vsaj del populacije še vedno vztraja v lažeh oziroma si ne upa pogledati resnici v oči. To je umetno vzdrževano okolje, ker določeni politični sferi koristi, da smo kot narod v krču in na različnih bregovih reke. Takemu narodu je namreč zelo lahko vladati. Poznamo rek “Deli in vladaj”: skregaj ljudi, vrzi jim nepomembne stvari, ti pa v ozadju počneš, kar hočeš. To je eden osnovnih problemov, ki jih imamo.

Vidim pa, da znamo Slovenci, ko imamo skupnega “sovražnika”, stopiti skupaj. To vidimo ob športnih dogodkih, ko ni važno, katere “barve” si. Ob dobrodelnih dogodkih znamo pokazati veliko srce ne glede na politično opcijo. Ko pa pridemo do ideologije in svetovnega nazora, se stvari zataknejo, ker je to posledica vsaj šestdesetletnega pranja možganov, od revolucije naprej. Ta “pralnica možganov” je bila zelo uspešna; od tam naprej se ločimo na “vaše” in “naše”, na zmagovalce in izdajalce. V Argentini se s tem nihče več ne ukvarja.

Kje vidiš razlog, da so argentinski Slovenci zgodovino lahko pustili za seboj, v domovini pa smo še vedno na starih frontah?

Domovinski naboj so ohranili prav zato, ker so bili preganjana generacija. Tisti, ki jim je bila domovina nasilno odvzeta, ki so bili izgnani ali so morali oditi, sicer bi končali v jamah, iz katerih danes vlečemo tone kosti. Ko nekaj izgubiš, to še bolj ceniš in po tem hrepeniš; to je v njih podzavestno vzbudilo globoko ljubezen do domovine.

Drugi razlog je, da so v sebi – čeprav je v marsikom vrela jeza – v imenu globoke vernosti znali narediti korak naprej, dozoreti v odpuščanju in stvari niso prelagali na potomce; niso jih, po domače, “pumpali” s tem.

Stvari tudi niso tako enostavne, da bi rekli: “Beli, rdeči in to je to.” Zgodovina in pravni status vseh, ki so se na katerikoli strani borili, sta bila zelo zapletena; tega ni mogoče v šankovski debati zreducirati na “ti so bili izdajalci”. Te stvari so si tukaj vzeli čas premisliti. Ne tako kot na proslavah v Dražgošah, kjer že leta pogrevajo iste zgodbice, za katere vemo, da so pravljice za lahko noč. Moj praded je bil partizan in se je boril v Dražgoški bitki. Po starih starših vem, da resnica ni tista, ki jo pripovedujejo v Dražgošah. Osebno mi je zgovorno, da je po vojni celo zavrnil borčevski dodatek k pokojnini.

Dokler se ne postaviš pred ogledalo objektivne resnice in dokler ljudem pripisuješ “herojske zasluge”, ki jih ta resnica ne odseva, ne moreš govoriti o spravi naroda in duhovni razbremenitvi naslednjih generacij. Tu znajo reči bobu bob: tudi v domobranskih vrstah vsa dejanja niso bila prava, gotovo ne. A motivacija na tej strani je bila povsem druga kot na oni, kar se tiče ciljev po koncu vojne.

Zgodovina in pravni status vseh, ki so se na katerikoli strani borili, sta bila zelo zapletena; tega ni mogoče v šankovski debati zreducirati na “ti so bili izdajalci”.

Dejstvo je, da vojno obdobje ni bilo enostavno za nikogar, na nobeni strani. Večina teh ljudi se je verjetno želela odločiti za pravo stvar. Pustimo tistih nekaj odstotkov, ki so v boj stopili z določenim namenom in so pravzaprav prevarali cel sistem, pretentali narod do te mere, da ga nekateri z istim namenom lahko na mile viže obračajo še danes.

Močan pomen v tej skupnosti je imelo tudi dejstvo, da je ostala katoliška: moč vere in zakramentov je imela pomembno vlogo na poti sprave in odpuščanja. Mladi rodovi v Argentini ne govorijo o tem, da sovražijo “rdeče”.

Tu ni mogoče najti zapisov, kakršne smo lahko zopet brali po slovesnosti pod Macesnovo gorico: “premalo smo jih pobili”, “morda se zgodovina lahko ponovi” ipd. Ni mi jasno, kako lahko kdorkoli take neumnosti piše še osemdeset let po vojni oz. v kateremkoli času. To se čuti kot stalno visoko napetost v ozračju naroda in zato je za tistega, ki je bolj senzibilen, v Sloveniji naporno živeti. Razumem marsikaterega mladega, ki reče: “Lepo se imejte, grem si prihodnost zgradit drugam.” Bolje bo zaslužil in bolj v miru živel, manj obremenjeno kot doma, kjer ti nekdo stalno ‘utruja’ z neumnostmi, ki jih imamo vsi, posebej mlajši, poln kufer.