Nismo še dobro vstopili v poletje, pa že številni penijo zaradi izgubljanja časa, živcev in nenazadnje denarja v stoječem prometu na slovenskih avtocestah, predvsem okoli prestolnice in proti obali, pa tudi pri Slovenski Bistrici, kjer potekajo obsežna prenovitvena dela.
Razprava je žgoča tudi na družbenih omrežjih, kjer ena stran benti čez oblast, ki problem pretočnosti prometa že leta pušča vnemar, druga pa jo zagovarja, češ da več avtocestnih pasov pomeni zgolj več avtov na cestah in s tem vedno nove kolone, kar pa ni ekološko oziroma zeleno. Najbolj izpostavljeni zagovornik slednje teorije je Žiga Zaplotnik, sicer predsednik vladnega podnebnega sveta.
In prav za to v resnici gre. Zadaj je tako imenovana »zelena agenda«, ki je v svetu in tudi pri nas bližje predvsem radikalni levici. In ker je tovrstni klasifikaciji najbližje tudi Golobova vlada, ne čudi, da sta se dve vladni stranki, tako Svoboda kot Levica, aktivistom Glasu ljudstva pred volitvami zavezali, da cest ne bosta širili.
Zaplotnik in ostali zagovorniki moratorija na gradnjo oz. širitev cest se pri tem sklicujejo na nekatere tuje študije, ki ugotavljajo, da povečevanje avtocestnih kapacitet prinese vzporedno povečanje avtomobilskega prometa – torej več pasov, kot je dodanih, več ljudi se odloča za prevoz z avtomobilom in ti potem zapolnijo tudi nove pasove. Zato je v prid varstva podnebja in izvedbe zelenega prehoda takšne trende treba preprečiti in ljudi obdržati na javnem prevozu.
Slovenija ni Nizozemska ali Danska
Ne dvomim, da ponekod tovrstne ugotovitve tudi pijejo vodo. Denimo v ravninskih državah z gosto urbano poselitvijo in urejenim javnim prevozom. A ti aktivisti, na čelu z Golobovo vlado in njemu pridruženo Tino Gaber, zanemarjajo slovenske specifike, zaradi katerih se tovrstne »kaznovalne politike« pri nas ne moremo iti: smo hribovita država z izrazito razpršeno poselitvijo in izjemno slabo razvitim javnim prevozom. Za povrh pa ležimo na križišču tranzitnih poti med Balkanom in Srednjo ter Zahodno Evropo.
Premier Golob, Gabrova, Zaplotnik in podobni torej želijo v imenu »zelenega prehoda« voznike kaznovati tako, da ne sledijo splošnim trendom naraščanja prometa pri razvoju (avto)cest. Ljudje naj torej izgubljajo živce v prometnih kolonah in če jim kaj ne paše, naj naslednjič sedejo na vlak ali avtobus. Ali pa nemara kar ostanejo doma.
Pri tem levim oblastnikom ni pomembno, da javni prevoz v Sloveniji ni primerna potovalna izbira, saj je nerazvit, zastarel, netočen in počasen.
Povsem podobna logika je pri medvedih: človek je zasedel življenjski prostor ubogim živalim, zato naj se pred njimi umakne in jih pusti pri miru. Ne glede na to, da se populacija medvedov, ki nimajo naravnega sovražnika, nezadržno povečuje in ogroža ljudi ne samo pri sprehajanju v gozdu, ampak tudi v bližini vasi in celo na šolskih poteh.
Na koncu vedno odločajo ljudje
Kako se torej izviti iz te ideološke zanke vsiljenega »zelenega prehoda«? Tisti, ki mu ta politika ni blizu, nori v prometnih zastojih in se strahoma sprehaja po gozdu, ima možnost na naslednjih volitvah podpreti nekoga, ki obljublja drugače.
Če se kljub temu odloči podpreti opcijo, ki nas je v takšno situacijo pripeljala in nas iz nje ne namerava rešiti, ker ga pač ustrahujejo z »janšo«, »klerofašisti« ali s komerkoli že, naj posledice pripiše samemu sebi. A ceno volilnih odločitev večine seveda plačujemo vsi.
Komentirajo lahko naročniki