Novo mesto krvavi, vlada molči: mafija vodi igro, Romi le fasada?

V Novem mestu je umrl človek. Oče, mož, član lokalne skupnosti. Pred lokalom, pred očmi ljudi, v času, ko država rada govori o skupnosti, strpnosti in dialogu. Ko so fotografije in posnetki krožili po spletu, so mediji povedali, kar so pač lahko povedali; nekateri previdno, drugi bolj neposredno. Policija je delala svoje, premier je sklical krizni sestanek. Zgolj trenutna kriza? Pošteno bi bilo povedati resnico: kriza ni včerajšnja, kriza je večletna. In ni lokalna, je nacionalna.

Odstopila sta minister za notranje zadeve in ministrica za pravosodje. Lepo za naslovnice, nič za resnico. To ni katarza sistema, temveč reševanje glave predsednika vlade. Odgovornost za stanje na terenu ni osebna drama dveh ministrov, temveč produkt celotne vlade, ki je leta gledala stran. Če je padlo nekaj figur, naj ne pozabimo, kdo premika šahovnico.

Na Dolenjskem domačini že dolgo šepetajo isto zgodbo, zdaj jo izgovarjajo na glas. Romi niso “problem” v tisti udomačeni, predsodkov polni, priročno politično korektni različici. Romi so tam že leta. Prava zgodba je, komu opravljajo “storitve.” Kdo stoji zadaj. Kdo kupuje hiše, da ostajajo prazne. Kdo potrebuje prazne vasi in ceste brez sosedov. Kdo prevaža ljudi, orožje, mamila. Kdo organizira tihotapljenje čez mejo. In zakaj se vlada, ki je sposobna regulirati vsako vrtnico v občinskem parku, nikakor ne loti te “kulture”. Odgovor ni lep, zato je resničen: zato, ker zajec ne tiči v romskem naselju, ampak v mafijskem brlogu. In ta ima podružnico v Ljubljani ter sedež na Balkanu.

Ni treba biti teoretik zarot. Dovolj je biti matematik. Kadar opaziš nov vzorec, ga primerjaš z včerajšnjim. Domačini povedo: pred prvo migrantsko krizo Romi niso vozili takšnih avtomobilov. Danes vozijo. Uradno so na sociali, neuradno pa je logistika postala dober posel. Po vaseh so se začele pojavljati naložbe v hiše brez stanovalcev. Ne za Airbnb, temveč za tišino. Da ni očividcev, ko se ponoči dela to, kar se pač dela. Domačini so se organizirali, ker so dojeli, da so točke za prevzem in odvoz ljudi ter robe dobro razporejene po praznem območju. In ko pridejo predstavniki iz Ljubljane, jim – rahlo presenečeni – ni več tako lahko priti do nepremičnin. Ker celo bolj premožni krajani vasi kupijo kakšno hišo, ki je ne potrebujejo, samo zato, da ni prostora za »prišleke«. Kje se končajo niti? Kdo daje garancije? Čigav telefon zvoni ob pravem času? To niso vprašanja za sociologa, temveč vprašanja za tožilca.

To ni etnični problem, temveč kriminalistični sistem

Zakaj tega ne sliši vlada? Sliši. Toda ne posluša. Zakaj tega ne vidijo ministri? Vidijo. Toda gledajo stran. Če bi bili problem samo Romi, bi se ga že lotili. Dovolj je par resolucij, kakšna kampanja »za boljše vključevanje,« slovesen obisk v romskem naselju, potem pa nazaj v udobno Ljubljano. Problem je, ker Romi v tem scenariju niso glavni igralci. So del verige. Ne »etnični problem,« temveč kriminalistični sistem. In kjer je sistem, je tudi zaščita. Kjer je zaščita, so tudi vezi. Kjer so vezi, je tudi politika. In kjer je politika, je tišina.

Vlada je hitro sklicala krizni sestanek. Vmes pa še en detajl, ki ga vsi akterji zelo dobro poznajo: večina pomembnih premikov v tej zgodbi se ne dogaja pred kamerami. Dogajajo se pri zemljiških knjigah, pri prenosih podjetij, v avtomobilih brez oznak, na parkiriščih brez kamer, v gotovini brez računa. Ne gre samo za »romski problem,« gre za balkanski »know-how,« ki je v Sloveniji našel preveč ohlapno pravno tkanino in preveč voljno politično hrbtenico. Vzorec je star: prostor za tihotapljenje ljudi, koridor za orožje, tranzit za droge, domača sociala za kritje. In vedno ista retorika, ko se zgodi tragedija: ničelna toleranca in odločen odgovor. Po treh dneh pa spet posel, kot ponavadi.

Ne gre samo za »romski problem,« gre za balkanski »know-how,« ki je v Sloveniji našel preveč ohlapno pravno tkanino in preveč voljno politično hrbtenico.

Pri tem ne nasedajmo selektivnemu moralizmu. Niti ga ne obrnimo v rasizem. Eno in drugo je voda na mlin isti zlorabi. Prvo dejstvo: vpletene skupine Romov v Novem mestu in okolici so del vzorca nasilja, ki ga potrjujejo policijska poročila in mediji. Drugo dejstvo: ob tem tečejo tokovi organiziranega kriminala, ki bi morali biti v središču pozornosti tožilstva in sodišč, ne v rubriki »družba.« Tretje dejstvo: večina Romov v Sloveniji si želi živeti mirno in dostojno, tako kot vsi drugi. Toda tiste, ki so kriminalizirani in ščitijo kriminal, je treba obravnavati kot kriminalce. Ne kot folklorni problem ali politični rekvizit.

Zdaj pa k jedru. Zakaj se tega ne loti vlada? Ker so vmes telefoni, ki zvonijo v Ljubljani. Ker so vmes obrazi, ki niso v romskih barakah, ampak v prestolnici. Ker so vmes hiše, ki jih kupujejo poznani neznanci in ostajajo prazne, dokler ne pride pravi večer. Ker so vmes ljudje, ki vedo, koga poklicati, ko je treba. In ker je vmes strah, da se bo razplet dotaknil koga, ki te kliče tudi ob drugih priložnostih. Ker v Ljubljani nastajajo diplomske naloge o previsokih cenah drog za elite. To ni cinizem. To je anatomija problema.

Pozornost na Balkan koridor

Kako naprej? Prvič, nehajmo govoriti »romski problem,« začnimo govoriti kriminalne mreže, tihotapljenje, orožje, droge, prikrivanje prihodkov in pranje denarja. Drugič, vse prazne hiše s sumljivo lastniško shemo v radiju 30 kilometrov od meje morajo pod sistematičen nadzor: zemljiške knjige, bančni tokovi, izvor sredstev, skrbništva in »posredniki.« Tretjič, posebna preiskovalna skupina policije in tožilstva z jasnim mandatom za Balkan koridor: ljudje, ki poznajo mreže, jezike in vzorce. Četrtič, nič več humanitarne megle za kriminal: socialne transferje je treba vezati na državljanstvo, dejansko bivališče, evidence dejanskega premoženja in kazensko odgovornost; limuzina pred barako ni kulturna posebnost, je alarm. Petič, varnostna prisotnost tam, kjer je najbolj banalno učinkovita: vsakodnevne patrulje, stalne kontrole, ne le po tragediji. In šestič, politična hrbtenica. Ni normalno, da ljudje v vaseh na meji z lastnimi viri onemogočajo »predstavnikom« iz prestolnice prevzeme nepremičnin, medtem ko država vestno pobira dohodnino in piše strategije. Normalno je, da država naredi svoje, lokalno prebivalstvo pa sodeluje. Obratno je definicija propadanja.

V Novem mestu je umrl človek. A če bomo iz tega naredili zgolj moralni performans, bo padla še država. Ne zato, ker bi jo porušili Romi. Temveč zato, ker je nikoli nismo postavili na pravo stran proti mafiji. In mafija ima rada tišino. Prazne hiše. Prazne vasi. In prazne izjave. Vlada naj si izbere, česa se bo lotila. Ker če bo še naprej krizno zasedala, bodo drugi še naprej normalno »poslovali«. In točno v tem je razlika med državo in kuliso. Kulisa lepo izgleda. Država zaščiti ljudi.