Veliki Slovenci, ki so nas zapustili v zadnjem letu dni

Ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih dan kasneje se slovenski narod ustavi v tišini spomina. To je trenutek, ko se poklonimo tistim, ki so s svojim delom, pogumom in predanostjo tkali nit našega skupnega življenja in ki so med 31. oktobrom 2024 in 31. oktobrom 2025 odšli v večnost.

Leto je bilo zaznamovano z odhodi, od nekdanjih poslancev in utemeljiteljev znanosti, uspešnih gospodarstvenikov, do glasbenih duš in mladih src, ki so prezgodaj ugasnila. Njihova imena niso le statistika; so zgodbe o volji, ustvarjalnosti in žrtvovanju. Spomnimo se jih z hvaležnostjo, saj so nas učili, da je življenje dragoceno darilo, ki ga je treba živeti polno in odgovorno.

Mirko Cuderman (18. julij 1930 – 27. februar 2025)

27. februarja 2025 je v 95. letu starosti odšel dr. Mirko Cuderman, duhovnik, muzikolog, dirigent in pedagog, ki je neizbrisno zaznamoval slovensko zborovsko glasbo. Po teološkem študiju v Ljubljani in dunajski Akademiji za glasbeno umetnost je vodil stolni zbor sv. Nikolaja, ustanovil Consortium musicum (1968) in Slovenski komorni zbor (1991). Kot umetniški vodja Slovenskega okteta (2000–2008) in profesor na Akademiji za glasbo je dvignil slovensko zborovsko glasbo na višji nivo.

Njegovi posnetki – Musica sacra Slovenica (30 CD-jev) in Slovenska zborovska glasba (56 CD-jev) so antologija slovenske sakralne in posvetne glasbe. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (2022), je izvajal velika dela od Bacha do Brucknerja, gostil svetovne dirigente in obogatil ljubljanske odre. »Dober zborovodja mora biti skromen služabnik glasbene muze,« je govoril. Njegova energija in znanje živita v posnetkih in učencih.

Božo Zuanella (25. december 1941 – 6. maj 2025)

6. maja 2025 je v 84. letu starosti umrl Božo (Natalino) Zuanella, zavedni duhovnik iz Benečije. Rojen v Bijačah, posvečen 1965, je po kaplanovanju v Furlaniji skrbel za župnije v Nadiških dolinah, nazadnje za 10 cerkva. Zbiralec narodnega blaga, publicist in planinec, je oživil prva obhajila v slovenščini, raziskoval toponomastiko in napisal Mračna leta Benečije (1996/1998), ki je razkrila preganjanje Slovencev. Sodeloval je z Domom in Primorskim slovenskim biografskim leksikonom. Leta 2021 je prejel priznanje za narodno ozaveščanje.

»V celoti se je posvetil svojim ljudem,« je zapisal Ezio Gosgnach. Njegova ljubezen do gorskih vasic in slovenske besede ostaja navdih, v spominu pa bo zapisan ko eden zadnjih Čedermacev.

Sašo Lap (4. oktober 1953 – avgust 2025)

Avgusta 2025 je po težki bolezni v 72. letu starosti ugasnilo srce Saša Lapa, nekdanjega poslanca prvega slovenskega državnega zbora. Rojen na Jesenicah na Gorenjskem, je leta 1992 stopil v politiko na listi Slovenske nacionalne stranke, a je kmalu zapustil stranko in skupaj s somišljeniki ustanovil samostojno poslansko skupino. Leta 1993 je soustanovil Slovensko nacionalno desnico (SND), ki se je kasneje preoblikovala v Stranko slovenskega naroda (SSN), in jo vodil do leta 1998. Po političnem umiku je postal svetovalec vlade, od leta 2020 pa sekretar Društva poslancev 90 (DP90). Lap je bil borec do konca – kljub operacijam in zdravstvenim izzivom je ohranjal voljo do življenja in celo razmišljal o pomoči stranki na volitvah. Njegov prijatelj in nekdanji tržiški župan Pavel Rupar se je od njega poslovil z ganljivimi besedami: »Sašo, moj dragi, počivaj.« Marjan Podobnik, predsednik SLS-sa v 90-tih pa  je na omrežju X zapisal, da je Lap ostal »neutrudni in svojemu delu do konca predan«. Njegova zapuščina je v samostojnosti duha in predanosti javnemu dobremu.

Zdenko Roter (1926 – 1. avgust 2025)

V 99. letu starosti je 1. avgusta 2025 odšel utemeljitelj slovenske sociologije religije, zaslužni profesor dr. Zdenko Roter. Rojen v partizanskem gibanju, je po vojni služil v varnostni službi, a se kmalu posvetil akademski poti na Visoki šoli za politične vede (danes FDV).

Kot liberalni intelektualec in svetovalec Staneta Kavčiča je zagovarjal pluralizem znotraj socializma, po osamosvojitvi pa svetoval Milanu Kučanu. Njegove raziskave Slovenskega javnega mnenja in analiz odnosa med državo in Cerkvijo so postavile temelje discipline. Avtor monografij o religiji in cerkvi ter spominskih knjig, kot sta Padle maske (2013) in Pravi obraz (2017), je prejel zlati častni znak svobode RS (2002).

Bil je kritik dogmatizma, vendar pa velja za kontroverznega zaradi aktivnega delovanja v Službi državne varnosti, poznani pod imenom UDBA, kjer je vodil referat za kler. Poznal naj bi imena nekaterih likvidatorjev povojnih pobojev, najbolj znana njegova “naloga” pa je bila zasliševanje ljubljanskega škofa Antona Vovka potem, ko so ga komunisti  20. januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu, polili z bencinom in zažgali.

Miroslav Stiplovšek (18. julij 1935 – 1. maj 2025)

Maja 2025 je v 90. letu starosti umrl dr. Miroslav Stiplovšek, eden najpomembnejših slovenskih zgodovinarjev novejše dobe. Rojen v Ljubljani, a z domžalskimi koreninami, je po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1960) celotno kariero posvetil Oddelku za zgodovino, kjer je napredoval od asistenta do zaslužnega profesorja (2003). Raziskoval je socialno zgodovino Slovencev med vojnama, sindikalizem in odpor proti okupatorju; njegova monografija Šlandrova brigada (1971) in Slovenski parlamentarizem 1927–1929 (2000) sta klasični deli.

Mentor devetih doktorskih disertacij, je vplival na generacije zgodovinarjev. Častni občan Domžal, prejemnik zlatega reda za zasluge RS (2006), je bil spoštovan sogovornik, ki je fakulteto branil z modrostjo in anekdotami. Kolegi ga opisujejo kot »neomajnega branilca interesov FF-ja, vedno prisotnega, a nikoli vsiljivega«. Njegove sledi v slovenskem zgodovinopisju so neizbrisne.

Lea Plut (1986 – 24. november 2024)

24. novembra 2024 je prezgodaj, pri 38 letih, umrla Lea Plut, manekenka in kuharska navdušenka. Leta 2006 je osvojila Supermodel Slovenije, delala v New Yorku in Milanu, leta 2017 pa sodelovala v MasterChefu.

Za seboj je pustila hčerki (13 in 8 let) in partnerja Sašo Kapetanovića, ki je zapisal: »Ljubezen moja, počakaj me.« Prijatelji jo opisujejo kot srčno, prijazno in strastno kuharico. »Bila si čudovita,« je jokala Salome. Njena lepota je izvirala iz notranjosti, dobrih dejanj in občutka za soljudi.

Aleš Šutar (1977 – 26. oktober 2025)

Aleš Šutar – Aco, novomeški DJ, natakar in oče, pionir elektronske scene v Posavju (DJ Acco) je od leta 2000 soustvarjal KUD Valvasor. Žal je Sloveniji postal znan po strašni tragediji, ko ga je romski nasilnež do smrti pretepel pred novomeškim barom Lokalpatriot, kjer je poskusil zaščititi sina pred nasilneži. Za seboj je pustil ženo, dva otroka, brata in na stotine prijateljev in kolegov. Prijatelji ga pomnijo kot »vedno nasmejanega, miroljubnega, z dobro besedo«. Njegov brat Jani, s katerim sta imela posebno vezo : »Vedno si bil moj vzornik.« S svojo tragično žrtvijo je pokazal, kaj pomeni biti pravi oče, ki da za zaščito svojega otroka tudi lastno življenje.

Dejan Črep (1994 – 20. januar 2025), Mitja Stropnik (1993 – 20. januar 2025), Aleksander Judež (1976 – 20. januar 2025)

20. januarja 2025 je v rudarski nesreči v jami Preloge v Premogovniku Velenje, najhujši v zgodovini samostojne Slovenije, vdor gline vzel življenja trem rudarjem in sicer  Dejanu Črepu (31 let), Mitji Stropniku (32 let) in Aleksandru Judežu (49 let). Sandi, kombajnist in gasilec iz Gaberk, je za seboj  pustil partnerko in starše,  Mitja, odgovorni rudar iz Skornega, partnerko in dveletno hčerko, Dejan, kombajnist s Paškega Kozjaka pa mamo in petletno hčerko.

Vsi trije so bili  člani Rdečega križa, predani in zanesljivi. Jama, težak in nevaren poklic, jim je vzela življenje, a njihova imena in spomin nanje,  kakor imena vseh knapov, kameradov, ki so dali življenja in zdravje zato, da lahko mi na površju živimo boljše življenje  bodo živela večno.

Bogdan Vidmar (14. februar 1965 – 26. september 2025)

Celo življenje predan in zaveden Primorec, Slovenec in duhovnik nas je zapustil 26. septembra 2025 . Bil je kaplan v Postojni in Novi Gorici, nato magistriral iz pedagogike v Rimu. Kot vikar za EPK 2025 v Novi Gorici je ustanovil Zavod 1539 za spomin na Grgarje. Pisal je publicistično, sodeloval pri beatifikaciji Filipa Terčelja in govoril resnico o primorskih ranah polpretekle zgodovine. Leto pred smrtjo je napovedal slovo do dneva natančno in ga sprejel z nasmehom. Njegova vera je bila in bo ostala  most med oltarjem in javnim prostorom.

Tine Varl (1940 – avgust 2025)

Koroški lutkar je v sedemdesetih letih postavil temelje Lutkovnemu gledališču Maribor. Režiral je, vodil gledališče v devetdesetih in soustanovil Poletni lutkovni pristan. Ustvarjal je vizionarske festivale in učil mlade, ki so postali profesionalci. Z ženo Bredo Varl je lutke udomačil tudi na avstrijskem Koroškem. Osemdeset in pet let je živel s strastjo do niti in zgodb, ki oživljajo domišljijo. Njegov opus je neizbrisna nit v slovenski lutkovni zgodovini.

Aleš Kalamar (1980 – 6. julij 2025)

Julija je izseljensko skupnost v Nemčiji, kjer je dolga leta deloval  in tudi njegove rojake v domovini pretresla smrt komaj 45 letnega duhovnika Aleša Kalamarja. Doma iz  Dolencev na Goričkem je bil posvečen leta 2007 kot prvi novomašnik župnije. Njegovo geslo je bilo: »Križ stoji, svet pa se vrti.« Službo kaplana je opravljal  v Radgoni in Lendavi, od leta 2011 pa dvanajst let služil kot župnik v Stuttgartu med izseljenci. Organiziral je gostoljubje, kulturne dialoge in tečaje slovenščine. Bil je blagajnik Zveze izseljenskih duhovnikov. Peter Sušnik pravi, da je bil prijazen in vesel. Odšel je nenadno in mnogo prezgodaj, a njegova toplina še vedno  greje slovenske skupnosti v tujini in doma.

Martin Česenj (1940 – 30. september 2025)

Na zadnji septembrski kralj nas je zapustil Martin Česenj , ki je kljub kontroverzom ostal  avtomobilski kralj Jugoslavije in Slovenije . Testiral je BMW-je, Lancije in Mercedese z doživetjem, ki je bralce peljalo za volan. Urejal je Avto Magazin, nekaterim se je zameril zaradi svojih kontroverznih tvitov, a mu to ne odvzame veličene velikega profesionalca in  naziva slovenski Jeremy Clarkson.

Zadnji tvit je posvetil svoji ljubi ženi  Nuši, ki jo je po 59 letih skupnega življenja vzela demenca. Obljubil ji je, da ji sledi v morje pred Piranom. »Naredite Slovenijo SLOVENSKO!« je zapisal. Za nekatere neprimeren, za druge absolutni car a nekaj je edino, njegovi članki bodo vedno vozili spomine in danes redko videno kvaliteto in srce.

V 85. letu starosti je svojo življenjsko pot sklenil ‘oče’ celjskega rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Tone Turnšek je bil vrsto let pomemben del Pivovarne Laško, v kateri je delal kar 40 let in jo vodil 24 let (1981-2005). Bil je tudi eden izmed najbolj prepoznavnih in uspešnih slovenskih športnih funkcionarjev na področju rokometa, nogometa ter košarke. Dolga leta je bil predsednik rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, kjer je svojo pot pričel leta 1990.

V 59. letu starosti je umrl lastnik in generalni direktor podjetja MIK Celje Franci Pliberšek. Vojniško podjetje je po njegovi zaslugi danes eden največjih proizvajalcev PVC-, ALU- in lesenega stavbnega pohištva ter ponudnik celovitih investicijskih, energijsko učinkovitih in estetskih rešitev za posodobitve ali nove zasteklitve objektov.

Še nekateri drugi Slovenci, ki so umrli v zadnjem letu dni

V zadnjem letu dni so nas zapustili tudi  Jakob Bednarik (1958 – 15. marec 2025),  lutkar in pedagog, Saša Frelih (1947 – 14. april 2025), organist in varuh Gallusovih orgel, glasbenik, ki je služil “kraljici inštrumentov«, Drago Kastelic (16. september 1934 – 13. julij 2025), dramski igralec, oblikovalec več kot 130 karakterjev na odru, Janez Strehovec (20. september 1950 – 27. oktober 2025), filozof in pesnik, raziskovalec novih medijev in elektronske literature, Franc Sušnik (4. september 1955 – 23. februar 2025): politik in župan Vranskega, častni občan za šest mandatov služenja skupnosti, nekdanji generalni direktor policije Stanislav Veniger (1961 – 27. november 2024) in še mnogi drugi.

Ti odhodi nas opominjajo, da je življenje nit, prepletena iz majhnih in velikih trenutkov. V tišini današnjega dne se jim klanjamo z hvaležnostjo: naj njihova dela ostanejo luč v temnosti, njihova imena pa šepet v vetru, ki nas vodi naprej. Počivajte v miru, dragi naši,  v večnosti, kjer se vse zgodbe srečajo.