Minuli ponedeljek je bil lep dan, a je nad Srbijo sijalo črno sonce. Srbski narod se je množično poklonil vojnemu zločincu Ratku Mladiću. Vile so se kilometrske kolone ljudi, organizirali so se avtobusni prevozi … Mladićevo krsto, obkroženo z oboroženimi vojaki, so v spremstvu pihalnega orkestra nesli po ulicah polnih ljudi, ki so skandirali njegovo ime. Pokopali so ga na beograjskem pokopališču poleg njegove hčerke, ki je v času njegovih vojaških uspehov storila samomor.
Politični vrh se po ostrih kritikah iz EU sicer pogreba ni udeležil, a se od njega tudi ni distanciral. Mladićev pogreb se tako uvršča med največje javne pokope v Srbiji od padca komunizma.
Srbske oblasti so mu vse do leta 2011 nudile kritje, nato pa so ga pod močnim mednarodnim pritiskom aretirale in izročile haaškemu sodišču, ki ga je obsodilo na dosmrtni zapor.
Srbska pravoslavna cerkev
Pogrebno slovesnost je vodil poglavar srbske pravoslavne cerkve, patriarh Porfirije. To, da je srbska pravoslavna cerkev predvsem srbska, je jasno že dolgo. Ne gre za to, da ga ne bi smeli pokopati pod okriljem cerkve. Poslednja sodba pripada Bogu, ne ljudem in pokop je civilizacijska norma, kljub temu da tisoče kosti civilistov ležijo raztresene po Balkanu brez groba zaradi Mladićevih ukazov.
Nobena zgodovinska situacija ni črno bela, toda spregledati grozljive zločine in slaviti človeka, ki je pri njih aktivno sodeloval kot narodnega heroja, je sprevrženo. Zlasti za krščansko cerkev. Tudi če se se imenuje ‘srbska’.
Vsaka dežela in vsak narod ima pravico do svojih junakov, do svoje ikonografije, do svojih simbolov, gesel … tudi Srbi. Neizmerno žalostno pa je, če jih utelešajo vojni zločinci. Če so »junaška« dejanja in ‘obramba naroda’ pokoli civilistov. Če opravičujemo njihove zločine s tem, da so baje preprečili še hujše zločine. Žalosten je narod, ki svoje identitete ne zmore zgraditi na drugačnih stvareh in ljudeh. Ki jih nenazadnje tudi ima v svoji zgodovini.
Srbski žarki nad Slovenijo
Slovenci, hvala Bogu, neposredno nismo bili vpleteni v balkansko klanje devetdesetih. Kar pa nikakor ne pomeni, da smo nevtralni. Pravzaprav je, glede na sedanjo situacijo skoraj neverjetno, da smo se sploh uspeli odcepiti od Beograda. Vsaj če spremljamo večinske slovenske medije. V njih namreč vidimo veliko neskladje, kar se tiče poročanja o srbskih, v primerjavi s hrvaškimi izrazi domoljubja.
Slovenski mediji v teh dneh novinarsko zelo korektno poročajo o smrti, pogrebu in vseh dogodkih okoli Ratka Mladića. Pošteno povedo tudi o zločinih, za katere je bil obsojen. Povedo o množicah, ki jočejo na pogrebu. Pišejo o zapletih z vrhom EU (in o zelo primerni potezi slovenske komisarke Marte Kos) in »svarilom« srbskemu političnemu vodstvu glede udeležbe na pogrebu. O vsem poročajo korektno in nevtralno. In predvsem nihče ne problematizira odziva srbskega naroda (ki je na ravni smrti prince Diane), ki s solzami moči grob svojega vojnega zločinca in ga časti kot heroja.
Kar pa nikakor ne velja, ko govorimo o naši bližnji sosedi Hrvaški. V tem primeru je vsak izraz domoljubja, vsak Thompsonov koncert, vsaka simbolika, vsak vzklik »Za dom spremni!« (ki mimogrede za sodobnega Hrvata ne pomeni simpatiziranja z ustaštvom, ampak spomin na Domovinsko vojno), je v slovenskih medijih pospremljen s številnimi analizami, kolumnami, mnenji … ki izražajo globoko zaskrbljenost in zgroženost, ki bi zahtevala najmanj zasedanje vrha EU.
Verjetno ni kraja v Sloveniji, v katerem pokojni Bora Đorđević ne bi imel koncerta, njegovo aktivno četništvo je bilo v slovenskih medijih redno predstavljeno kot njegova pustolovščina iz mladosti. Thompson, ki je dobesedno branil svojo rojstno vas in je v vojnih letih s pesmijo bodril napadene rojake, pa je označen kot ustaš in prav tako vsi tisti, ki poslušajo njegovo glasbo.
Pa so Hrvati s svojimi vojnimi zločinci razčistili in se posledično tudi priključili Evropski uniji. Danes nas na marsikaterem področju prehitevajo. Tudi po mednarodnem ugledu (Čeprav povprečen Hrvat tega morda še ne opazi.) in vsekakor po domoljubju.
5 odzivov na “Ob pokopu vojnega zločinca Mladića so se ponovno pokazala dvojna merila Slovencev, ko gre za Srbe in Hrvate”
Spoštovana Andreja B. nazorno ste obrazložili razliko med domoljubjem in zločini ter Jugoslovanskem pogledu na vrednote.
Mladič je bil dejansko po dejanjih – naslednik TITA in komunistov, ki so sejali ZLOČINE po Balkanu. Tudi po slovenskih gozdovih imamo še vedno nepokopana trupla nedolžnih ljudi, ki niso bili naklonjeni KOMUNIZMU. Titovi Komunisti so bili zapriseženi “čistilci” političnih nasprotnikov. Slovenska ZZB – poimenuje zločine kar VREDNOTA – NOB. In to je imel za vrednoto tudi Mladič. Žalostno!!! Kučana Balkanski zločini nič ne motijo, moti ga pa država Izrael. Komunistični diktatorji, kot je bil Stalin, Tito, Mladič, Putin, pa Kučana nič ne motijo in on, skupaj s Srbom (J. ne dovoli pokopa na Žalah ljudi, ki so žrtve komunizma) Jankovičem – Tita še vedno častita in obožujeta bivšo KOMUNISTIČNO Jugoslavijo, za katero se je boril tudi Mladič. Mislim, da se na raznih – Ljubljanskih protestih skriva tudi “duh Mladiča”.
Ponovno je na tem portalu naslov, ki ima negativno konotacijo do Slovenskega naroda. V članku je napisano, da gre za medije v Sloveniji (ki, mimogrede delujejo protislovensko), v naslovu smo slabšalno obravnavani Slovenci. Prosim za popravek naslova članka.
Ta pogreb so Srbi naredili “za inat”, kot se to reče v njihovem jeziki. Za nalašč. Pokazali so Evropi, poslali sporočilo, kaj si mislijo o njej in, da niso pripravljeni klečeplaziti pred njo za drobtinice, ki bi padle iz bogatinove mize.
PS:. par let nazaj so v kanadskem parlamentu priredili stoječe ovacije zadnjemu preživelemu ukrajinskemu esesovcu (SS Galitzien batalion) in Evropa ni črhnila niti besede. Človek bi jim svetoval: pred svojim pragom pometajte in bo cel svet čist.
Ta vojna v Bosni in deloma na Hrvaškem je bila klasična državljanska vojna. O njej bo mogoče trezno in objektivno stvarno govoriti šele po , recimo, 100 letih. O nekaterih državljanskih vojnah, tudi revolucijah, drugod po Evropi, razpravljajo še danes. Recimo o francoski revoluciji, ki je obglavljala tudi nune, ki res niso imele nobene krivde za nič. Danes, ko so rane še sveže, ko so še živi udeleženci te vojne, pač ni mogoče pošteno soditi. Je pa jugoslovanska državljanska vojna okoli leta 90 nekakšno nadaljevanje državljanske vojne iz časa 2.sv.v. Z besednjakom vred. Spet so se spopadli “ustaši” in “četniki”, ob sodelovanju muslimanov, bošnjakov kot posebnega naroda ( ki ga je ustvaril TITO), ki pa so med 2.sv.v. vojno bili odkrito eses (SS Handžar division) nacistične formacije.
Sovraštvo samo zato, ker en piše v cirilici in drug v latinici, ob tem, da oba govorita isti jezik, je tudi posebnost Balkana. Specialiteta primitivcev.
Še en dokaz, da Srbi ne sodijo v EU. Pa mi je iskreno žal tiste manjšine Srbov (rekel bi Starosrbov, ki so prisegali na francosko tradicijo in kulturo, s Sorbono vred), ki si želijo resnične svobode in odgovorne demokracije. Srbi bodo večinsko žal vedno na strani Rusije, pa ne tiste plemenite predboljševiške, ampak sodobne putinovske. Težko bi sodil, ali gre za vpliv panslovanske tradicije (nas i Rusa ima … milijona) ali pravoslavja, po katerem so tako Rusi kot Srbi obsojeni, da trpijo (po slovitem ruskem političnem izgnancu Berdjajevu).
Komentirajo lahko naročniki